Ko se na taborjenju, vodniškem tečaju, bivaku, jamboreeju, tečaju ali izletu v gore stvari dogajajo, ni časa za zapisovanje tisočih pripetljajev, razmišljanje o preživetem, o življenjskih naukih vseh teh izkušenj. Vseeno pa medtem nastane cel kup zabavnih zgodb, ki bi jih bilo škoda pustiti, da zbledijo v spominu. Namesto tega bi si zaslužile, da jih prelijete na papir, ustvarite razburljivo pripoved, ob kateri bodo uživali tudi drugi.
RAZPIS NATEČAJA
Do konca septembra (30. 9. 2019) bomo na elektronskem naslovu revija.tabor@taborniki.si zbirali zgodbe, ki lahko vsebujejo do 5000 znakov s presledki (to sta približno dve polni natipkani strani besedila v pisavi Arial velikosti 11). Osrednja tema zgodbe mora biti povezana z dogodkom, ki si ga preživel ali preživela pri tabornikih. Prejete izdelke bo nato prebrala komisija in izbrala najboljše (najbolj zabavne, prepričljive, zanimive) tri, ki jih bomo nagradili, prav vse pa bodo objavljene na spletni strani taborniki.si. Prosimo te, da poslana besedila podpišeš in pripišeš svoje podatke: ime, priimek, naslov, telefonsko številko, rod, iz katerega prihajaš, ter svojo starost.
KAKO SE LOTITI PISANJA?
Pisanja razen z dolžino nočemo formalno omejevati, vseeno pa ti dajem nekaj napotkov in nasvetov, ki bodo morda pomagali pri ustvarjanju zanimivejših pripovedi:
1) Poskušaj povedati kakšno anekdoto ali nenavadno dogodivščino, ne pa zgolj opisati poteka recimo dvodnevnega pohodnega tabora. Te namreč povsod izgledajo precej podobno, zato za taborniškega bralca verjetno ne bo preveč zanimivo, če boš pripovedoval o neskončno dolgi hoji, času, ki ste ga izgubili med iskanjem prave poti, nevzdržni lakoti med pripravo večerje na odprtem ognjišču, nočnem mrazu … Z vsem tem seveda lahko dosežeš določeno vzdušje v zgodbi (recimo izmučenost na meji vzdržnega), vseeno pa se raje osredotoči na dogodke, ki so naredili pohod (ali krajo zastave, progo preživetja, postavljanje šotorov pred začetkom tabora …) edinstven in ki so se ti najbolj vtisnili v spomin.
2) Ne boj se opisovanja in dialoga. Če ste se z vodom zbudili v krasno jutro ali skuhali najboljše testenine, v naravnem bivaku preživeli res hudo nevihto ali našli dobre prijatelje, poskušaj vse te najboljše, krasne, hude, čudovite, nore, nepozabne zamenjati z opisi, ki bodo bralcem pomagali, da si vse, kar si doživel, predstavljajo in se v dogajanje vživijo. Podobno lahko tvojo pripoved poživi dialog: ta je lahko zapisan tudi v slengu ali narečju ter tako še jezikovno razgiba zgodbo.
3) Igraj se z zaporedjem dogodkov. Zgodbe ni treba povedati od začetka do konca tako, kot se je zgodila. Lahko jo začneš sredi najbolj napetega dogajanja (npr. med skrivanjem v grmu, tik preden stečeš po zastavo). S tem zmedeš bralca in vzbudiš njegovo zanimanje, nato pa za nazaj razložiš, kako se je vse začelo. Precej učinkoviti so tudi t. i. "flash-backi" (strokovno: analepse), pri katerih se pripoved začasno prestavi v preteklost (npr. v filmu, ko se glavni junak spomni nekega dogodka iz otroštva). Uporabi jih za razlago kakšne interne šale, ki se pojavi v dialogu in bi sicer bralcu ostala nerazumljiva.
To je samo nekaj najbolj splošnih nasvetov. Vse bi lahko preprosto povzel z: Igraj se! Preizkušaj različne možnosti zapisa povedi, preberi za sabo in zamenjaj vrsti red besed, vstavi kakšno primero, pomisli, kaj tebe pritegne v knjigah, ki jih bereš, poskušaj se vživeti v bralca, predvsem pa odtisni zgodbi svoj pečat, ki jo bo naredil edinstveno.
Povzeto po prispevku v reviji Tabor (št. 3, leto: 2019), avtor: Martin Justin.