Prvega avgusta letos smo se članice voda Piškotki odpravile na tabor s kolesi. Našo pot smo začele v Cerknici – kraju pri čudovitem jezeru – končale pa v Grmu pri Podzemlju (to dobesedno je kraj, ne pa grm, v katerega se lahko zapelješ s kolesom). Pot je bila dolga točno okoli 120 kilometrov. Ja, prav ste prebrali, 120 kilometrov smo prekolesarile. Krenile smo že ob 6. uri zjutraj – zelo prezgodaj, na cilj pa smo zelo izmučene prispele točno ob 19:42:12. Na pot se je odpravilo 13 članic voda, vodnik in 2 spremljevalca, pot pa je končalo le 12 članic voda (brez skrbi, tista ena je ostala živa).
Zdaj pa vam bolj podrobno predstavljamo našo pot. Vmes smo se velikokrat ustavile in pile ter jedle. Tako smo se najprej ustavile na domačiji našega pisatelja Primoža Trubarja na Rašici in si naročile ledeno kavo, ki smo jo nujno potrebovale. Nato smo nadaljevale pot do tabora z mislimi na našo glavno motivacijo – da bo zadnja, ki bo prispela na tabor, šla v kazenski vod. Na koncu je bila to na srečo samo grožnja. Ko se je bližal čas kosila, smo se ustavili pri prvi restavraciji, kjer nas je čakalo neprijetno presenečenje – tabla z napisom: ob torkih zaprto. Nejevoljno smo nadaljevale pot do naslednje gostilne. Tam pa nas je pričakalo še eno presenečenje – tabla z napisom: kuhinja se odpre ob 15.00 (medtem ko je ura kazala šele 13.00). Lačne smo pot nadaljevale proti naslednji restavraciji, mislile smo si, da “v tretje gre rado”. Ampak temu očitno ni tako. Uganite, kaj! Ponovno smo naletele na tablo presenečenja: kuhinja do nadaljnjega ne obratuje. Tokrat smo že verjele, da nam naš vodnik prinaša nesrečo pri iskanju restavracij, saj ni prvič, da se nam je zgodilo kaj takega. Že vse brez motivacije in utrujene smo nadaljevale pot do Žužemberka. Tam je bila končno odprta ena restavracija, kjer pa smo dobile ne-preveč-dobre pice.
Po dolgih urah vožnje smo nato končno prišle v tabor, kjer so nas taboreči pričakali z bujnim M-jem in okusno večerjo. Hvala vodnikom in vsem ostalim, da so nam pomagali in nas podpirali skozi to nepozabno doživetje.
Zgodbo sta zapisali Živa Kovač in Zoja Cejan Šega iz Rodu Jezerska ščuka Cerknica.
