Vsako leto je orientacija na taboru mučenje na kubik, to je jasno vsakemu GG-ju. Toda kaj bi lahko bilo še lepše kot večurna orientacija? Seveda, zakaj pa ne kar taborni ROT! In tako smo se gozdovniki in gozdovnice iz Rodu zelene sreče Železniki odpravili na dvodnevno orientacijo po domovini medvedov, Kočevskem Rogu.
Odhod je bil planiran po kosilu, pred tem pa smo seveda morali odpisati še topoteste. Nato smo se otovorjeni vsak s svojim nahrbtnikom odpravili prenočišču na poti. Kot po navadi je bila trasa speljana po strmih in zaraščenih strminah, polnih brencljev in ostalih žuželk. Ko smo končno prilezli na vrh klanca, nas je tam čakala kontrolna točka s prvo pomočjo, hitrostna etapa in iskanje ranjenca. Po štirih urah smo le prilezli do dnevnega cilja. Tam smo z veliko jamranja postavili bivake, za večerjo pa naj bi skuhali obaro. Ampak tudi to je bilo zelo optimistično, saj so nekateri pozabili kotliček, drugim se ni ljubilo kuhati, tako da se je na koncu večina sprijaznila s kruhom in krompirjem, pečenim v žerjavici. Vodnika sta nam tudi prišla sporočit novico, ki je dodatno »izboljšala« počutje udeležencev – ravno takrat naj bi se tam okrog sprehajala medvedka z mladičem, celo noč smo potem morali stražiti in zganjati hrup. Za nekatere je to pomenilo glasno govoriti in peti, drugi pa so raje po zvočniku nažigali radio Banovina. Moram reči, da bi to noč lahko spali tudi bolje. Zgodaj zjutraj, še pred sončnim vzhodom, pa so se z vzhoda nad nas pripodili deževni oblaki. Ker so vodniki šli spat nazaj v tabor, smo bili za celotno odpravo ponoči odgovorni najstarejši GG-ji. Ko smo videli, da nam po virih Agencije Republike Slovenije za okolje grozi toča in veter, smo v bližini hitro poiskali zapuščeno hišo in vse »sterali« noter. Ironično je takrat nehal padati dež in napovedane toče na srečo nismo izkusili. Ob devetih je bil planiran odhod, na poti pa so nas čakale same mrtve točke z raznimi nalogami, kot sta opis poti in skica terena. Proti poldnevu so prve ekipe le začele capljati v tabor, ko je ena ekipa ugotovila, da je v tisti koči pozabila skupno opremo. Na srečo so jo PP-ji prinesli dol, so pa zato punce, ki so jo zgoraj pozabile, morale očistiti celotno rodovo opremo. Kar vzgojna kazen. Pred kosilom smo vsi popadali po tleh po taboru in čakali na hrano. Čeprav se nam je takrat orientacija zdela kot najhujša možna nočna mora, pa smo se na koncu vsi strinjali, da le ni bilo tako hudo, kot smo pričakovali. Kasneje smo se vsem našim prigodam celo smejali. Ampak vsega pa raje ne bi še enkrat dali skozi, hvala lepa! 🙂
Zgodbo je zapisal Aljaž Kmetec iz Rodu zelene sreče Železniki.
