Že skoraj dve desetletji se v Cerknem tradicionalno zberejo taborniki vseh generacij, ki se za en dan podajo v svet igralnih figuric, metanja kocke in sproščenega druženja. Prvenstvo v igri Človek ne jezi se (ČNJS) je ena tistih posebnih taborniških akcij, ki je zrasla iz lokalne ideje, hitro postala prepoznavna in se danes uvršča med najbolj priljubljena zimska taborniška tekmovanja. Letošnje leto prvenstvo praznuje posebno obletnico, že 10. izvedbo.
Ob tej priložnosti se je Nika Poljanšek pogovarjala z Andražem Dreščkom, vodjo prvega prvenstva, in Klemnom Kendo, takratnim glavnim sodnikom, ki sta leta 2008 skupaj z ekipo začrtala pot akciji, ki živi in povezuje tabornike še danes.
Kako se je sploh rodila ideja o taborniškem prvenstvu v igri Človek ne jezi se?
Klemen: Taborniška soba je bila v časih po ustanovitvi Rodu aragonitnih ježkov Cerkno pogosto prostor druženja. Včasih smo tam igrali namizni tenis, včasih kitaro in peli, drugič pa so se rojevale nore ideje, med drugim tudi za izvedbo zleta v Cerknem, ki smo ga še v isti sapi zapečatili s snemanjem prve verzije himne »Nazaj na drewu«. Ideja o ČNJS se je po moje rodila že precej zgodaj, verjetno kmalu po letu 2000, vendar dlje časa ni prišlo do izvedbe. Ena od omejitev je bila, da smo nekateri želeli, da bi šlo za svetovno prvenstvo, bolj prizemljeni pa se s tem niso strinjali. (smeh)
Katerega leta je potekal prvi ČNJS in kako se ga spominjata?
Klemen: Prvo prvenstvo smo organizirali leta 2008. Poleg tekmovanja smo pripravili tudi spremljevalni program, povezan s pustom na Cerkljanskem, osrednja atrakcija pa sta bili zagotovo strokovno-šaljivi predavanji, ki sta ju s področja taktike in ekonomskih znanosti izvedla Rok Sušnik in Grega Milčinski. Na zabaven način sta povezala svoje delo in igro ČNJS.
Andraž: Od prvega prvenstva je minilo že kar nekaj let. Spomnim se, da je bila udeležba za prvič zelo dobra, saj je šlo za nekaj novega in niti nismo imeli težav pri pridobivanju udeležencev.
Kakšni so bili največji organizacijski izzivi takrat?
Andraž: Najtežje je bilo določiti sistem igranja in izpadanja. Ko smo to razrešili, je šlo vse gladko naprej. Večjih težav nismo imeli, k sami organizaciji pa je veliko pripomogla pozitivna energija ekipe.
Koliko tekmovalcev je takrat tekmovalo in kakšna je bila atmosfera?
Andraž: Na prvem prvenstvu je sodelovalo 120 tekmovalcev, kar je bila odlična številka, glede na to, da smo tekmovanje organizirali prvič. Atmosfera je bila vrhunska, kar potrjuje dejstvo, da se je v naslednjih letih število tekmovalcev povzpelo prek 200.
Je zasnova prvenstva ostala enaka ali se je skozi leta precej spremenila? Tudi ideja o živem finalu?
Klemen: Ideje, ki smo jih zbirali v taborniški sobici, so bile zagotovo megalomanske in v večji meri neizvedljive. Med njimi je bila tudi ideja o finalu z živimi figuricami.
Andraž: Na začetku živih figuric v finalu ni bilo, smo pa jih kar kmalu dodali. Format prvenstva je že od začetka podoben: poteka v osnovni šoli, tekmuje se po kategorijah, v prvem krogu vsi igralci odigrajo tri igre, med drugim krogom pa je za izpadle tekmovalce pripravljen spremljevalni program. Na koncu sledi še veliki finale. Vsaka organizacijska ekipa prispeva svojo energijo – nekaj doda, nekaj odvzame –, kar je normalno.
Se spomnita kakšnega posebnega ali zabavnega dogodka iz prve izvedbe ali katere izmed naslednjih?
Andraž: Najboljše je bilo to, da smo realizirali idejo, o kateri se je dolgo govorilo, in tako popestrili zimske mesece, ko v tistih časih ni bilo toliko taborniških akcij.
Klemen: Sam sem bil aktivno prisoten le na prvi izvedbi. Takrat sta bila najbolj zabavna predavatelja, predvsem Rok Sušnik – Zverina. Konkretnih anekdot se ne spomnim.
(Rok Sušnik ob tem dodaja, da je analiziral dva taktična pristopa: spraviti figurice eno po eno v štalico ali pa vse štiri spraviti iz hišice in jih nato poskušati čim hitreje pripeljati v štalico. Obe taktiki je preizkusil na prvenstvu, a je ob preizkušanju obeh pristopov žal prehitro pogorel na vsej črti, da bi lahko prišel do konkretnih in relevantnih rezultatov. A jezil se vseeno ni. (smeh))
Kako spremljata rast prvenstva in ali sta pričakovala, da bo postalo rodova tradicija?
Andraž: Zelo lepo je videti, da prvenstvo še vedno živi. Takrat o tem niti nismo razmišljali; pomembno nam je bilo, da idejo uresničimo in se ob tem zabavamo. Veseli me, da mlajše generacije peljejo tradicijo naprej.
Klemen: Prvenstvo je bilo sprva zamišljeno kot enkratni dogodek, zato me je njegov razvoj kar presenetil. Z današnje perspektive je lepo videti, kako so mnoge stvari, ki smo jih zastavili ob ustanovitvi rodu v Cerknem, zaživele svoje življenje. To je lepa nagrada.
Kaj je ključno, da se je prvenstvo prijelo med taborniki?
Andraž: Vsebina prvenstva je zanimiva in nekaj posebnega. Akcija je v prvi vrsti družabne narave – tu srečaš stare prijatelje in spoznaš nove ljudi. Vedno smo jo organizirali z veseljem, kar so udeleženci prepoznali in začutili. Prvenstvo je primerno za vse starostne skupine, poudarek pa je bolj na druženju kot na tekmovanju. Ljudje se na dogodku počutijo dobrodošle.
Kako prvenstvo odraža taborniške vrednote?
Klemen: V letih nastajanja ČNJS se nismo posebej ukvarjali z vrednotami v teoretičnem smislu. Vendar smo v okviru taborniških veščin, življenja z naravo, ustvarjalnosti, prijateljskih odnosov in zdravega načina življenja spoštovali taborniška načela, metode dela in program. Tak pristop je ohranjal zdravo jedro članstva in nadgrajeval naše aktivnosti, s tem pa privabljal nove člane. ČNJS je predvsem naslavljal potrebo po druženju in ustvarjalnosti.
Kako si predstavljata prihodnost prvenstva?
Andraž: Upam, da se tekmovanje ohrani v podobnih okvirjih in še naprej teče dalje. Naj se ohranja značilnost akcije in naj bo vedno dovolj volje in motivacije, da se tradicija nadaljuje.
Klemen: Vesel bi bil, če bi se prvenstvo dopolnjevalo z drugimi vsebinami, kot smo to zastavili v prvi ponovitvi – morda z glasbo, improvizacijo, ustvarjalnostjo –, ki bi udeležence spodbudile, da bi bolj aktivno sodelovali in kdaj pa kdaj stopili iz cone udobja.
Kaj želita sporočiti organizacijski ekipi 10. ČNJS in tekmovalcem?
Klemen: Taborništvo se vztrajno spreminja in tisti, ki smo ga dojemali bolj tradicionalno v smislu aktivnosti in veščin v naravi, včasih s cmokom v grlu opazujemo ta razvoj. ČNJS naj bo priložnost za druženje in kreativnost, ostale komponente osebnostnega razvoja, zlasti tiste, vezane na naravo, pa ne smejo izostati.
Andraž: Organizacijski ekipi želim čim bolj uspešno izvedbo s čim manj zapleti. Naj se potrudijo, tekmovalci pa naj se predvsem zabavajo in čim manj jezijo. (smeh)
Po pogovoru z Andražem in Klemnom je jasno, da ČNJS ostaja dogodek, ki ga poganjata dobra volja in taborniški duh, zato se letošnje jubilejne izvedbe veselimo še toliko bolj.
Lepo vabljeni na 10. prvenstvo v namizni igri Človek ne jezi se, ki bo potekalo 24. januarja 2026 na Osnovni šoli Cerkno. Vabljeni vsi, od najmlajših do najstarejših – stari znanci ČNJS, nekdanji tekmovalci in sodniki, pa tudi tisti, ki boste dogodek obiskali prvič. Prijave so že odprte!
Več informacij najdete na: raj.taborniki.si/cnjs2026. Na ČNJS prit, ne se jezit!