Sem Ruševec in imam že skoraj 70 let. No, dve leti gor ali dol pri tej starosti. Sedim v Ilirski Bistrici in imam pod svojimi peruti več kot 100 tabornikov in tabornic – včasih murnov, včasih grč.
Pripoved pišem mesec dni po taborjenju Rodu snežniških ruševcev, ki je letos potekalo v Ratečevem Brdu. Kje? V brkinski vasi, prostor, kjer so ruševci taborili, lahko hitro poiščeš, če v Google zemljevidih poiščeš javni WC na tem območju. Tako je pač naneslo, da so moje putke na predhodnici (torej v dneh preden pridejo na taborjenje otroci) fotografirali svoja kemična stranišča ter jih objavila na Google zemljevidih kot javna stranišča … O tem, kako so potem na prehodu raziskovalcev in raziskovalk vajo ponovili na še približno 10 drugih lokacijah po Sloveniji, kjer so taborili ostali rodovi (od Čezsoče do Podvolovljeka in Lahinje), raje ne bom govoril.
Lahko pa povem, da so izumili prav posebno igro v duhu olimpijskega leta. Ja, Ruševci so nasploh ustvarjalni, kar potrjuje tudi več kot pet receptov za pripravo hrenovk (npr. ocvrte, globoko pečene, v čevapu, ostalo je skrivnost). Tako je nastala igra GATOLOM. Igra, kjer vsaj ene gate oz. spodnje hlačke ne ostanejo cele. Pravila in oprema:
- Kupite vrv na kilo – npr. 6 kg vrvi.
- Zabijete klin v zemljo in navežete en konec vrvi nanj. Priporočamo kavbojski vozel.
- Javite prostovoljce, ki se bodo igrali. Nekje 2 do 4.
- Prvi si zaveže drugi konec vrvi, ne da bi jo raztegnil, na svoje gate.
- Mora teči naravnost, ne da se ozre nazaj, kolikor se mu zdi in hkrati čim dlje.
- Na točki, kjer se ustavi, odveže vrv z gat in s tekom lahko prične naslednji igralec.
- Ta mora na enak način preteči vsaj malo dlje od prejšnjega. Lahko bi rekli princip ruske rulete.
- Igra se konča, ko prvemu vrv pod silo gibalne količine utrga gate oz. t. i. spodnje hlače.
Poleg smisla za napetost so ruševci tudi izjemni umetniki. Njihove večere ob ognju krasijo nadaljevanke vodstva, ki so letos predstavljali slovanske bogove – »Boga jim vid’m.«. Premierno pa so nastopili tudi medvedki in čebelice v predstavi, ki je povzemala ljudsko pripovedko o tem, kako so nastali letni časi (vse se je začelo z nezvestobo Zelenega Jurija ženi) …
Taborjenje je popestrila igra GG brani tabor ali GG, brani tabor! (kakor vam je ljubše), ki jo je začinila nevihta s strelnim razsvetljevanjem neba na dve sekundi. Še dobro, da so gozdovniki in gozdovnice v zaščiti pred popotniki in popotnicami, zavili zastavo v folijo, sicer bi jo še danes iskali po brkinskih feštah. Veter nam jo je zagodel tudi s štabnimi – tistimi velikimi, JLA‑šotori – in enega od njih privzdignil kakšen meter v zrak, potegnil za sabo vojsko klinov in vse s šotorom vred zalučal v gozdno globel … Ker sta taborniška volja, pa tudi skrb neomajni, je bilo pospravljanje nereda večerna malica namesto narezka in jutranja telovadba ob pobiranju klinov z dreves. Resnično vam povem: »Za vsak klin drevo raste.«
Brez zborov, mmm-jev, himne, pevskih vaj, ognjev, bivakov, lokostrelstva, falaflov, kraje zastave, izgubljenih stvari, noči črnih krav, jutranjega uglaševanja, športnih iger, orientacije in tako naprej in tako dalje ni minilo tudi letošnje taborjenje. Taborjenje Ruševcev, ki so v letu 2021 putke tudi brez rutke – srčni, angažirani, vedoželjni in vedri. Njihove prostovoljske čaše se počasi polnejo, kar pa se jih napolne, samo steče v ocean, ki obdaja ruševsko liburnijo. Ker smo Ruševci in Ruševke tudi po skoraj 70 letih še vedno čili in pripravljeni na to, kar najbolje znamo: Ustvarjanje boljšega sveta.
– člani Rodu snežniških ruševcev Ilirska Bistrica
