Taborniki imamo poleg svojega »civilnega« življenja tudi čisto posebno, taborniško življenje. Običajno se neločljivo prepletata, so pa dogodki, kjer taborniško življenje zablesti v vsem svojem sijaju in vsaj za nekaj časa prekosi realnost na vsej črti. Govorim o vseh posebnih taborniških akcijah in dogodkih in seveda o višku taborniškega leta – o taborjenju. O tistih nekaj dneh v naravi, ki jih vsi nestrpno čakamo celo leto in nas obogatijo s posebnimi dogodki, izkušnjami, dogodivščinami, izzivi in prijateljstvi. Pa tudi s posebnimi običaji in šegami, ki so dodatna začimba taborniškega življenja. Lahko jih doživiš več, kot jih lahko prešteješ, pa ima vsako svoje mesto med našimi taborniškimi spomini.  

Kot pravijo, prvega ne pozabiš nikoli. Stara sem bila pet let in spomini so nekakšni utrinki; menažka pri nogah na postelji, ki je lovila kaplje dežja skozi luknjo v strehi šotora; obisk mame in očeta na staršev-dan; kujanje, ker nisem smela na nočni pohod, a sem zato dobila poseben tretma pri kuharju; moj prvi krst, za katerim jih je bilo potem še nekaj, noben pa več tako prijazenKrsta se zanimivo spomnim precej dobro. V lunaparku smo se na vlakcu smrti vozili po divjem toboganu, metalo nas je levo in desno in ko je prišel tunel groze, so nam vodniki pokrili oči, da nas ne bi bilo preveč strah. Vlakec smrti je bil seveda hlod ob ognju in iz tunela groze smo prišli vsi celi, a čisto črni od oglja pa malih obrazih. Spat sem šla zadovoljna in umazana. 

Krst je samo eden od posebnih čarobnih dogodkov, ki se zgodijo na taborjenju. Naslednji, ki mi je tudi ostal v posebno lepem spominu, je taborniška poroka oz. več njih, ker na taboru se lahko na srečo poročiš večkrat in zakon traja samo eno leto. Priložnosti za izbiranje svojega najljubšega tabornika je na vsakem taboru namreč veliko. Iskrice se lahko krešejo na skupnih dežurstvih, kjer je vsako delo med prijatelji veliko bolj zabavno; na nočnih stražah, kjer se dostikrat namesto straženja zastave in večnega ognja raje raziskuje čare kuhinjskih zalog; v vodovih kotičkih, kjer se poleg učenja novega znanja rodi tudi marsikatera zabavna neumnost in na večernih ognjih, ki so najbolj čaroben del taborjenja in ob ognju, skečih, kitarah in petju poskrbijo za nepozabne spomine in toplino v srcu celo dolgo zimo do naslednjega taborjenja. 

Za vse to imamo celo svoje ime, rečemo jim taborniške šege in navade. Ena od njih je tudi naše mmmmm-janje, ki ga tako radi uporabljamo, pozdrav z-d-r-a-v-o, zdravo zdravo zdravo, ki si ga kličemo ob odhodu iz tabora in se mi ob njem vedno naježijo dlake. Posebna pa so tudi taborniška imena. Moje je Sova in slišim na vse izpeljanke tega imena. Dobila sem ga pri desetih letih na taboru, pa ne zaradi svoje silne modrosti (ta je prišla z leti), ampak zaradi strašno prevelikih očal, ki so se takrat nosila. No, od takrat naprej sem pač Sova in ker imam to srečo, da je večina mojih prijateljev tudi tabornikov, da sem pri tabornikih spoznala moža in da so tudi moji sodelavci taborniki, se še zelo redko obrnem na svoje pravo ime. Po pravici povedano, mislim, da večina tabornikov niti ne ve, kako mi je zares ime.  

Pa da se vrnem k taborjenju. Mislim, da od svojega petega leta na taborjenju nisem bila samo enkrat in takrat sem imela dober izgovor, ravno sem prišla iz porodnišnice. Moja hči tako vsako leto na svojem taborjenju praznuje rojstni dan. Srečnica, ne glede na vse, vsaj enkrat dviguje zastavo. Še vedno taborim vsako poletje. Imam srečo, da imamo v našem rodu po redni izmeni še družinsko izmeno in tako grem vsako poletje tja, na Kolpo, v neokrnjeno naravo, novim dogodivščinam naproti, da si obnovim svoje taborniške supermoči 

 – Mateja Justin – Sova


Deli s prijatelji, sodelavci in znanci