Tabornica ali tabornik, ki to bere, naj bo prosim potrpežljiv z nostalgijo. Tem zlobnim privilegijem starih, da čez kopreno slabega spomina polivajo svojo navidezno modrost.
Nostalgijo bom razpihal toliko, da zapišem 70. (sedaj že 71., ker toliko zamujam s člankom) letnici ZTS v spomin del obdobja, ki smo ji ga dali. Med prvim razredom OŠ — 1987 in 2007 je mojih 20 polnih taborniških let. Postopno, po rutkah in doživetjih, domačih in mednarodnih taborih.
Tabornik so mi dali vse. Prijatelje za življenje, vrednote, h katerim se lahko vedno vrneš, če ne veš, kam — ter predvsem veščine in znanje za vse prihodnje izzive. Nobena od stopnic na moji nadaljnji profesionalni in politični poti ne bi bila dosegljiva brez znanja/veščin, ki sem jih dobil kot taborniški vodja. Še samega sebe nadležno slišim, kako to (prevečkrat) ponavljam. Trenutno otrokoma, ko jima razlagam, da glede šole se še lahko pogovarjamo, taborniki so pa must.
Taborniška pot iz ljubega RSK, do gorenjskega območja, v izvršni odbor ZTS, do predstavnika WOSMA v evropskih institucijah je, ko jo pogledaš nazaj, čisto premočrtna, pa ni bil noben korak sam po sebi umeven – kolikokrat bi se lahko ustavil! Največkrat sam sebe, z nezaupanjem vase in svoje sposobnosti ter v borbi z lastno lenobo. A taborniki so tudi šola, kjer je prostor za napake. Kjer se lahko preizkusiš v nečem, za kar ugotoviš, da ni zate. Sam sem se na primer v urednikovanju časopisa – pa mi ni šlo. To je bila ena izmed dragocenih ugotovitev. Po vseh letih in različnih vlogah lahko rečem, da redko na profesionalni poti srečaš ljudi, ki delajo svoje delo tako resno, kot smo delali nekatere najboljše in najpomembnejše taborniške projekte. Na primer tečaje za vodje.
Izčiščeno prostovoljstvo, stisnjeno in skoncentrirano v le nekaj dni – to so bili inštuktorski tečaji. V več pogledih zame kot ekspedicije. Nekaj, kar si izbereš za cilj, se mu popolnoma predaš in skupaj z ekipo dihaš priprave tistih nekaj kratkih dni/noči. Tam živiš in ne spiš za tečajnice_ke in zase. Kolikor imaš – toliko daš in se izprazniš, zato da se zopet napolniš z neponovljivim občutkom taborništva.
To so bile zame inštruktaže – do danes ne čisto pojasnen fenomen, meglica v spominu in ostrina slik. Pesmi, ki nikoli niso bile močnejše. Tak je bil tudi moj ALT tečaj. Od prvega povabila za sodelovanje v ekipi, do trenutka, ko sem prevzel vodenje tečaja. Totalna koncentracija, predanost projektu in tečajnikom. Za nas – vse mentorske sopotnike in sopotnice – v marsičem vrhunec prostovoljskega razvoja in začetek tovarištva za vsa leta naprej. Po različnih vlogah, različnih funkcijah in veliko norih tečajih smo kot ALT ekipa še enkrat zaplavali v neznano. Zadnjič. Danes z veseljem na daljavo spremljam, kaj vse počnejo ti čudoviti ljudje. In kaj mi pomenijo inštruktaže in ALT-i, ki smo jih doživeli? Takrat vse – danes še lep spomin.
Namesto konca
Ena izmed ključnih lekcij, ki sem jo dobil skozi slabe zglede je, da se mora vsak naučiti vedeti, kdaj oditi. Kako težko je včasih oditi, ko se ti zdi, da si se nekje samo-realiziral in se počutiš odlično – varno, udobno in te mlajši poslušajo z odprtimi usti. A kako sebično je ostati! Taborništvo ima poln naboj, ko v njem ni prostora za odrasle. Ko je laboratorij mladosti, kjer se preizkuša življenje. Če prekomerno ostajaš, nekomu iz nove generacije blokiraš možnost, da bi ponavljal napake na nove inovativne načine. Kakšna škoda zanj_o in za organizacijo! Danes, ko kot član, kot oče dveh tabornikov, ki plača članarino in pride na zbor za dan tabornikov, opazujem nove vodnice_ke in vodje. Želim le to, da jim damo prostor, da jim taborništvo da vse. Da si vzamejo vse.
– Tine Radinja, župan Občine Škofja Loka
