Moji prvi taborniški spomini so pravzaprav spomini na prihod starejšega brata s taborjenja. Ves umazan in s širokim nasmehom je stopil v stanovanje in hitel razlagati o svojih prigodah. Niti zelo glasno nerganje mame v ozadju, da bo cel teden prala njegova oblačila, ni pogasilo ognja v njegovih očeh in seveda mojega vedno večjega zanimanja za tabornike. Kasneje sem v RPG Šoštanj nato prehodil čudovito taborniško pot od MČ-ja, GG-ja, PP-ja, grče, preko vodnika vseh kategorij, načelnika PP, taborovodje, starešine tabora, propagandista, gospodarja in vodje vodniškega tečaja do blagajnika in starešine rodu. Tudi na nivoju zveze sem skušal pustiti svoj pečat (LMB, vodniški tečaji, Megamodul, zleti, jamboree 2007, revija Tabor, mednarodna skavtska konferenca …) . Ogromno taborniških zgodb in še več izkušenj me je zaznamovalo in naredilo takšnega, kot sem. Čeprav sem v sedanjem rodu RLG Pesje zgolj opazovalec, je taborništvo v mojem srcu zasidrano enako močno kot prej in pridobljene vrednote bom skušal prenesti na svoje otroke.
Celotna taborniška pot pa ima skupni imenovalec, in sicer zbirateljstvo … predvsem taborniških rutic. Še sam ne vem, točno koliko rutic imam doma. Ob zadnjem štetju sem prišel do številke nekaj čez 200 in nato mi je zmanjkalo časa. Je pa ostalo še veliko nepreštetih. Prve tuje skavte sem v živo videl na taborjenju leta 1997 v Ribnem pri Bledu. Irski skavti so povsem spremenili moj pogled na taborniški svet. In tiste irske rutice so bile tako mamljiv spominek. Tam se je tako zgodila prva menjava, ki je bila povod za mojo zbirateljsko strast. Skozi vsa leta sem zamenjal ogromno rutic, sklenil nič koliko prijateljstev in spisal veliko neizbrisljivih spominov. Vrhunec je bil seveda svetovni jamboree v Angliji, s katerega sem se vrnil poln vtisov in – nepričakovano, a – rutic. Naj omenim eno izmed najlepših zgodb. Ob prihodu na zletni prostor nismo uspeli niti dobro stopiti z avtobusa, ko me je za rokav že cukala udeleženka iz Brazilije. “Od kod ste? Kako ti je ime?” Kasneje sem s Christie Sototuka seveda zamenjal rutico in z njo še vedno ohranjam stike.
Na svetovnem jamboreeju razumljivo nisem bil edini strastni zbiralec rutic. Bil je celo poseben prostor, tako imenovani swapping paradise ali prevedeno raj za izmenjave, kjer si lahko zamenjal praktično karkoli, kar je bilo povezano s taborništvom (rutice, kroji, našitki, obeski, obročki za rutice, pasovi, oblačila, pokrivala, nahrbtniki …). Meni osebno hitre menjave brez vsaj kratkega pogovora in sklepanja najmanj osnovnega poznanstva niso bile preveč po godu, zato sem večino svojih rutic izmenjal “na terenu“. Ko sva imela prost dan, sva s prijateljem Majem obhodila celotni zletni prostor. Naloga je bila praktično nemogoča. Maj je želel najti izjemno redko rutico peruanskih skavtov z izvezenima dvema belima golobicama. Hkrati je tam taborilo 40.000 tabornikov s celega sveta, a le 30 oseb je imelo to rutico. Praktično nemogoča naloga. Celodnevno tavanje po zletnem prostoru nama žal ni prineslo te rutice. Sva pa sklenila kup prijateljstev, zamenjala vse, kar sva imela s seboj, in se imela naravnost nepozabno.
Upam, da mi uspe popisati zbirko do konca, saj ima vsaka rutka svojo zgodbo. Kljub temu da zbirko le redko uporabljam – v preteklosti je bila vedno del predavanja o zgodovini taborništva – jo bom skušal ohraniti. Vse rutke in z njimi povezane spomine pa bom nekoč predal svojim otrokom.
– Tomaž Sinigajda – SiNi
