»A te lahko nekaj vprašam?« S temi besedami se je začelo moje sodelovanje pri največji taborniški aktivnosti poletja 2017 – Zlet za vzlet.
Čeprav se prvi mail vodje Zleta, Jasne Vinder, sliši kot eno tistih sporočil, ki jih sicer dobivamo na Messenger ali Instagram kot vabilo k sodelovanju pri marketinških podjetjih, se je zame izkazalo kot super začetek nepozabne življenjske izkušnje. Vabilo k sodelovanju in s tem velik izziv sem kot rosen 16-letnik v sicer “odrasli” ekipi sprejel kot ponavadi – brez oklevanja, saj sem bil že od nekdaj, tako pri tabornikih kot tudi pri gasilcih, kjer sem aktiven član, med mlajšimi osebami v organizacijski ekipi. Res je, da mi je moja mladost velikokrat predstavljala oteževalno okoliščino, a nikdar oviro, ki je ne bi mogel premagati.
Tako se je moje sodelovanje v nacionalni ekipi Zleta, kjer sprva nisem poznal skoraj nikogar, začelo v začetku leta 2016. V ekipo me je predlagala takratna načelnica KOJE ZTS, s katero sem sodeloval pred dogodkom, a si takrat nihče od naju ni predstavljal končne razsežnosti tega projekta. Tako kot je iz meseca v mesec rastla ekipa Zleta in z bližajočim se dogodkom povezane zadolžitve, so rastle tudi prijave na dogodek.
Moja funkcija v ekipi je bila vodenje ekipe za komunikacije, s katero smo skrbeli tako za prijave, družbena omrežja in avdiovizualne vsebine kot tudi za medije in protokol. Uspešno delo našega področja je bilo plod dela naše ekipe, PRavličarjev. Sem in tja sem med pripravami na Zlet začutil, da mi nekateri zaupajo manj kot drugim prav zaradi moje starosti. In čeprav mi je bila pomoč pri vodenju sprva odveč – mladi se pač želimo dokazati sami – sem kmalu dobil mentorja in s tem tudi dobrega prijatelja, Gregorja Matavža, ki mi je pomagal med celotnim procesom priprav. Mislim, da je bilo najino sodelovanje ena najpomembnejših stvari, ki je pripomoglo k temu, da je moje delo potekalo uspešno. Pravzaprav tako dobro, da sem postal eden najbolj optimističnih članov ekipe glede tega, koliko udeležencev bo štel Zlet 2017. Rekel sem, da jih bo 1000!
Optimistično razmišljanje o Zletu vodi v zanimivo prigodo na enem izmed sestankov organizacijske ekipe. Kot ponavadi smo se dobili na Trojanah, stičišču naše nacionalne ekipe (ja, le pomislite lahko, koliko krofov smo pojedli med pripravami). S PR ekipo smo vsem povedali, da želimo na Zlet pripeljati 1000 udeležencev, zanimalo pa nas je, kako so na to pripravljena ostala področja. Takrat so se našemu cilju začeli vsi le smejati in zmajevali z glavo, češ, da se to ne bo zgodilo – smeh pa je trajal vse do velikonočnega ponedeljka 2017, ko se je ob zaključku prijav vsul plaz prijavljenih in številka 1000 ni bila več sanje, ampak resničnost.
Kot dobro utečena ekipa smo pripravljavci Zleta uspešno sodelovali tudi med samim dogodkom. Šele takrat sva z Jasno, vodjo Zleta, s katero sva v dobrem letu prijav stkala zelo dober odnos, ugotovila, da je točno enkrat starejša od mene. Temu je spet sledil le smeh in dokaz, da so leta le številke – z vsakim dnem Zleta so se razlike v starosti zmanjševale in moje sodelovanje s celotno ekipo je potekalo brez ovir.
To pa ne pomeni, da ovir med potjo ni bilo. Ker sem bil med pripravami na projekt še mladoleten, mi je največji izziv predstavljal prav prevoz na vse sestanke in predstavitve Zleta. Na pomoč so večkrat priskočili moji starši, ki so me z avtom peljali čez slovenske hribe in doline, da sem lahko Zlet predstavil kar se da široki množici tabornikov. Tudi koordiniranje starejših in bolj izkušenih tabornikov je bilo včasih naporno, saj je starost tista, na podlagi katere najhitreje sodimo druge. Mislim, da je bilo za premostitev idej o tem, kaj kdo lahko počne pri kateri starosti to, da sem svoje delo opravljal s srcem in vanj vložil vse, kar sem takrat vedel in znal. Strast do projekta, ki smo ga gradili skupaj, pa ni bila odvisna od starosti – včasih je dobra tudi mladost, ki je norost, da čez potok skače, kjer je most in s tem premika ovire in uresničuje sanje – a vse ob tesnem sodelovanju in podpori vseh članov ekipe, seveda. Na ta način sem spoznal, kako pomembno je medgeneracijsko sodelovanje med taborniki, menim pa, da je bil pomemben dejavnik uspešnega sodelovanja tudi to, da smo bili organizatorji taborniki iz cele Slovenije. Generacijsko in geografsko mešana ekipa je pripomogla k temu, da smo se bili primorani zbližati in dobro spoznati, saj je bilo od tega odvisno naše delo in uspešno izpeljan Zlet.
Uspešno zaključen Zlet je meni pomenil odskočno desko za nadaljnje projekte pri tabornikih. Tako sem se kaj hitro po zaključenem Zletu pridružil odpravi na svetovni skavtski jamboree 2019. Vodstvo odprave smo v jedru sestavljali (spet medgeneracijsko mešani) isti ljudje, ki smo uspešno sodelovali že pri Zletu in tako uspešno zaključili še eno taborniško zgodbo. Tako se je moto Zleta zame udejanjil in dejansko bil ZLET ZA VZLET.
– Urban Lečnik Spaić