Več avtorjev: Na čajanki z Milošem Miovićem

Kava in okus črnega čaja mi res nista bila po godu, dokler nisem spoznala Miloša, ki me je na svetovnem jamboreeju v Angliji točno ob petih povabil na najino prvo čajanko. Nekaj dni po prihodu iz Gilwell parka sem hitela do sredine velikega tabora, ker je bila ura že skoraj 17.00. Razmišljala sem, kako naj mu povem, da mi okus pravega čaja res ni všeč. Čakal me je pred vhodom in mi pridržal vrata. Umaknil je stol, da sem se lahko usedla in me vprašal, kakšen čaj bi. ”Asamski je najboljši, prinesem kar tega.” Še predno sem lahko razložila, da bi mogoče rajši kaj drugega, je izginil in nekaj trenutkov za tem že nosil nasproti pladenj z dvema skodelicama vročega pravega čaja. Hitro je stekla beseda in zelo kmalu je bila miza polna skodelic in stolov premalo, saj so se nama pričeli počasi pridruževati tudi drugi taborniki in skavti. Slovenščino je zamenjala angleščina, okus čaja pa še nikoli ni bil tako dober. Čajanke so postale tradicija, ki smo jo ohranili tudi po prihodu v Slovenijo.  

Sini: Eden lepših spominov na Miloša so bile čajanke pri njem doma. Ker kot pravi knjigoljub vedno na obiskih preverim knjižne police, sem to naredil tudi pri Milošu. Na eni izmed polic je skupaj druga ob druga stala zanimiva kombinacija knjig: Biblija, Koran, Moj boj, Zakon o združenem delu, Citations du president Mao Tsetoung. Vsaka izmed njih v drugem svetovnem jeziku.  

Moj vprašujoč pogled je očitno izdal, da imam v glavi zmedo in kup vprašanj. A Miloš se je le nasmehnil in mi dejal: »Zanimivo, kajne, kako te knjige lahko mirno sobivajo skupaj. Le odprto moraš imeti srce in razum.«  

Miloš je bil res velik človek, odprt, razgledan in izjemen sogovornik. Res ga pogrešam in mi je v čast, da sem lahko bil njegov prijatelj.

Večina naših čajank se je zgodila po svetovnem skavtskem srečanju v Angliji leta 2007. S slovensko odpravo smo tja potovali z avtobusom in nekaj dni pred pričetkom taborili v okolici Londona. Tisti večer smo pričakovali Miloša, najstarejšega tabornika, ki se nam bo pridružil na srečanju. Naenkrat se je pojavil na našem taboru, z nahrbtnikom in šotorom pod pazduho. Takoj je osvojil naša srca. Še predno smo se dobro obrnili naokrog, ga že ni bilo več. Našli smo ga na tabornem prostoru, kjer si je postavljal svoj šotor – vrh šotora mi ni segal do pasu, ampak saj to za njega res ni bil problem. Sem omenila, da je bil takrat star 96 let? 

Zelo hitro smo pozabili, da smo se srečali šele včeraj. Postal je del naše odprave in naše velike družine, kot bi trenil. Pomagal je pri odpravi in zabaval obiskovalce slovenskega predstavitvenega šotora. Ob večerih je pogosto prišel do slovenskega tabora in opazoval ritem in delo mladih, se pogovarjal in pripovedoval zgodbe.  

Naslednji dan je bil na programu obisk Gilwell parka. Vprašal je, če gre lahko z nami, saj bi si izjemno rad ogledal zibelko svetovnega skavtstva in kaj se je spremenilo v letih, odkar je bil nazadnje tam.  

Miloš: Šolsko leto 1928/29 je bilo zadnje leto v srednji šoli. Izpiti so bili mimo in smo šli na velik kamp blizu Ljubljane s skavti in skavtinjami iz cele Slovenije. Bili so tudi predstavniki iz narodnega skavtskega centra v Beogradu in potrdili so mojo prisotnost na svetovnem Jamboreeju naslednji mesec v Birkenheadu blizu Liverpoola. Zdaj sem bil star Indijanec, se svobodno gibal po naravi. Drevesa so bila tam za plezanje in reka za plavanje, in seveda za pitje – s tem, da sem pozabil za trenutek Baden Powellova pravila iz Jungle Book (Knjiga o džungli). Iz taborjenja sem se vrnil domov, da se pripravim za moje potovanje. Tri dni kasneje sem se zbudil s tifusom. Mama me ni poslala v bolnišnico, obljubila je zdravniku, da bo upoštevala vse potrebne previdnosti, da se bolezen ne bi razširila. Po 40 dneh sem počasi ozdravel. Jamboreeja ni bilo.  

Gilwell park je obiskal leta 1939. 

Miloš: Ob dolgih večerih v brunarici (marca 1939 so najeli so brunarico na Voglu in jo uredili za zimo – takrat je bila brunarica zakopana v snegu) sta Bojan in Mitja govorila o svojem potovanju v Anglijo in Gilwell Park, skavtsko Meko. Prepričala sta me, da grem na isto potovanje v Gilwell, in mi povedala vse podrobnosti. Pisal sem na International Bureau v London in bil sprejet v Gilwell tabor za trening. Šel sem peš iz Viktorije naravnost na ulico Buckingham palace 25, kjer sem bil sprejet zelo prijazno v Mednarodnem biroju in bil poslan na avtobus, ki me je peljal v Chingford – slabi dve uri poti skozi London, od koder sem imel le še kratek sprehod v Gilwell Park. Bil sem določen v šotor Krokarjev. Moje znanje angleščine je bilo kar temeljito in vsi so razumeli, kaj sem rekel, jaz pa nisem razumel ničesar in nobenega. Šele čez nekaj dni je bilo, kot da vlečem čepe iz ušes in na koncu tedna sem razumel skoraj vse. Taborjenje je bilo odlično, delali smo zanimive stvari. Poznal sem večino teh, ampak sem se vseeno veliko naučil. Fantje so bili iz različnih delov sveta. Večina je bila starejših od mene, bili so skavtski vodje, ki so prišli izboljševat svoje znanje o skavtih. Zanimiv je bil fant iz Cejlona, Senegalec. Stal je pod mrzlim tušem, dokler ni postal vijoličast, samo njegovi nohti so bili svetlo zeleni. »Zakaj to delaš, Paranajpee?« smo vprašali. »Če me zebe zunaj, mi je vroče notri,« je odgovoril in mi smo se smejali. Imeli smo dobre igre in različne aktivnosti. Dva ali trije tedni so kmalu minili …  

Ko smo prispeli v Gilwell park je bil dan razdeljen na štiri aktivnosti. Začeli smo v šotorih z zgodovino taborništva. Že ob prihodu so mu organizatorji ponudili prevoz z električnim avtomobilom, ki ga je zavrnil. Vsi smo bili v skrbeh, da se bo utrudil in iskali, kje bi se lahko spočil. Prijazno in hudomušno je zavračal vso pomoč. Ko smo prispeli do razstavnega prostora Baden Powellovih in drugih stvari, se je prvič usedel na stol med dve vitrini. Mirno je sedel in opazoval dogajanje okrog sebe. Mimo so hodili udeleženci iz različnih držav. Miloš je z njimi klepetal v njihovih jezikih (francosko, špansko, kitajsko …), vsi so se zelo zabavali in smejali. Kasneje je povedal, da je zabavno, če si lahko sam na razstavi – vse stvari v vitrinah in med njima (on na stolu) so bile stare približno enako in lahko je povadil znanje jezikov.   

Emil: Veliko je anekdot iz naših skupnih druženj. Naj omenim le eno iz leta 2007: “Ko sva na nek predvečer čakala na najin prevoz iz centralnega tabornega prostora do podtabora, se nama je pridružila starejša gospa v zrelih 70-ih letih. Prispel je prevoz in potrebno je bilo vstopiti. Obrnil se je k dami in ji kavalirsko rekel: “Mlade dame imajo prednost.” 

Jure: Miloš je bil seveda daleč najstarejši udeleženec tega jamboreeja, a zgolj po letih! Ko ga je britanski direktor na dogodku – takrat že skoraj stoletnika – v šali vprašal, če se namerava udeležiti tudi naslednjega jamboreeja na Švedskem, mu je Miloš brez oklevanja in z vso resnostjo odgovoril: “Ne izgubimo upanja! Če ne bom prišel čez štiri leta na Švedsko, pa pridem na naslednjega.” Obiskal je sicer oba, žal le v srcih in mislih tistih, ki smo ga poznali. 

Polona: Na praznovanju zadnjega rojstnega dne mi je naročil, da v kolikor srečam katerega koli šefa Gillwel parka, mu moram povedati, da so naredili cel cirkus iz parka in da mu trenutno stanje ni niti najmanj všeč. Menil je, da se je izgubila prvotna ideja in BP-jev duh. In, kot nalašč, sem šla čez en mesec na Skavtski forum v Atene in pred sabo imela samega direktorja Gillwel parka. Malo v zadregi sem mu povedala za Miloša in njegov pomislek. Odgovoril mi je tako, kot da ni ne sliši prvič tega in da mu v večini vsi starejši skavti to zamerijo, ampak je bil v tak program in aktivnosti nekako primoran, ker so potrebe otrok in mladine dandanes drugačne in so želeli GP odpreti tudi za širšo javnost.  

Na poti nazaj v naš tabor je v avtobusu postalo toplo, cel dan nas je izmučil in počasi smo vsak na svojem sedežu tonili v spanec. Miloš pa je, buden in razposajen, kot da bi ravnokar vstali, potrkal na mojo ramo in tako sem preživela dobro uro vožnje v času njegovih prvih taborjenj. 

Miloš: Pri petnajstih letih sem bil strašno pameten. Bral sem Tolstoja in Dostojevskega, hodil k plesnim vajam. Nakar me je vzel v roke Ivo, z gozdnim imenom Kaa, me naučil plezati na drevo in zalučati kamen, poiskati sledi gozdnih živali in mnoge take veščine, ki jih nisem znal. Postal sem skavt. Na enem izmed pohodov sem spoznal tudi prvo skavtinjo. Čudovito je znala zalučati kamen skoraj do drugega brega Drave. Čisto majhen sem bil v primerjavi z njo, čeprav sva bila istih let, ampak ona je bila mnogo starejša. Petnajstletnice so pač starejše od petnajstletnikov.  

Malus: Sploh veste, kako je Miloš postal tabornik? Na tejle čajanki si bom čisto neskromno pripisal vse zasluge za to! In se posredno zahvalil nestrpnežu, ki je vse skupaj sprožil …  

Če imam do koga spoštovanje, je to do izkušenih ljudi, ki vedo, o čem govorijo. Hvaležen za podporo in poln zanimanja za popolnega neznanca sem se podal v daljni Maribor na družabni obisk. Miloš Miović se je izkazal za absolutno zvezdo! Rojen je bil v hrvaškem Sinju, mami Slovenki in očetu Srbu, toda že v mladosti se je preselil v Maribor. Bil je miren in lepo vzgojen mladenič, ki je hodil na plesne vaje ter bral Tolstoja in Dostojevskega, nato pa so mu skavti ponudili pot v nov svet, v prirodo in pustolovščine. Z vlogo člana komisije za mednarodno sodelovanje pri Savezu skauta Kraljevine Jugoslavije se je dobro pripravil za povojno sodelovanje v mednarodni trgovini. Živel je v Parizu, Washingtonu in drugih krajih, najbolj pa se mu je v srce vtisnila Indija – in čaj.  

Tak svetovljan, ki je še v starosti hodil taborit na Jadran in letal k sorodnikom na različne celine, bi bil impresiven že sam po sebi. Ampak v Milošu je bilo nekaj več. Bil je poln humorja, zanimanja za svet in življenje ter nasploh dobre volje. Ah, kaj drugega kot – pravi skavt.  

Začel sem ga vabiti na zimovanja in taborjenja mojega Rodu stražnih ognjev, za zgled in popestritev. Na svetovni skavtski Jamboree v Čilu – enajstdnevno druženje 31.000 mladih in manj mladih – sva šla leta 1998 že oba: jaz kot vodnik skupine najstnikov, Miloš kot član slovenske delegacije in novopečena maskota slovenskega skavtstva. Južna Amerika mu je končno ponudila priložnost, da doživi vrhunec skavtskega življenja, ki ga je bil primoran izpustiti leta 1929. Tako sem mimogrede zagnal Miloševo drugo skavtsko življenje, ki je napravilo ogromno veselja tako njemu kot vsem mlajšim, ki so prišli v stik z njim. Na svetovni ravni.  

Blondi: Z Milošem sem se prvič srečal na zimovanju, ko ga je Malus povabil, da bi predstavil skavtstvo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. S Pugyjem sva takrat prišla predstavit odpravo ZTS na Jamboree v Čilu. Sam sem z veseljem poslušal njegove prigode iz skavtskega življenja, še z večjim zanimanjem pa je Miloš poslušal najino predstavitev. Po koncu predstavitve je pristopil do mene in me vprašal, če je kakšna možnost, da bi se tudi on udeležil jamboreeja. Moj odgovor je bil pritrdilen. Bil je vesel odgovora in takoj je postavil pogoj, da gre zraven, če bo lahko pomagal odpravi, ker kot turist pa že ne gre, saj tabornik je vedno pripravljen pomagati. 

Miloš: Imel sem čas do otvoritve jamboreeja in sem potoval proti severu v puščavo Atacamo. Bilo je fascinantno. Potem je prišel jamboree, na tisoče fantov in deklet iz celega sveta, z vodji. Nastalo je mesto šotorov z 31.000 stanovalci. Moje delo je bilo v majhnem paviljonu za informacije, kjer sem srečal ljudi iz vseh koncev. Bilo je veliko predstav, polno vtisov. Z veseljem sem gledal vso to razposajeno mladino, ki se je sprehajala po taboru, izvajala svoje aktivnosti. Srečanje z mladimi in njihovimi vodji iz vseh držav ter se z veseljem z njimi pogovarjati o njihovih državah je posebno doživetje. Bili so veseli, eksplozivni, polni življenja, vendar nikoli nesramni. Zvečer so se vsi gnetli v velikanski areni, plesali, skakali in se zabavali v prekipevajočem veselju, razigrani – a brez alkohola, razposajeni – a brez divjanja.  

V vsem tem času nisem opazil enega grdega dejanja, nisem slišal ene grde besede. Baden-Powellova metoda deluje. Samo prijateljstvo in prijaznost.  

Igi: Ko smo bili na Jamboreeju v Čilu, smo med potepanjem po tabornem prostoru naleteli na majhen šotorček, nekoliko umaknjen od vseh naših in se zelo spraševali, kdo tam stanuje. Nato se je odprla zadrga in iz njega je po vseh štirih prilezel gospod, ki se nam je zdel zelo v letih, zdelo se nam je, da jih šteje vsaj 80, sivolas in nekoliko ukrivljenega hrbta. Nad tem smo bili zelo začudeni, še posebej, ko smo videli rutico okoli njegovega vratu in živahnost, s katero je prilezel iz šotora, se postavil na noge, nas zvedavo pogledal in prijazno pozdravil ter odšel na sprehod z majhnim nahrbtnikom. Zdel se nam je fascinanten, a šele kasneje smo izvedeli, da je to Miloš, ki sem ga imel čast nato osebneje spoznati šele dobrih 15 let kasneje in se z njim nekajkrat tudi podružiti in poklepetati. 

Miloš je bil poleg obiskov taborov tudi obiskovalec večjih taborniških srečanj po Sloveniji.  

Miloš: Nisem zgrešil slovenskega mednarodnega jamboreeja v Tolminu. Bil je lociran na prekrasnem mestu blizu reke Soče, med gorami, lepo organiziran, z velikim številom tujih skavtov in skavtinj iz veliko držav. Vreme: vsako uro se je ulila ploha, nehala, čez eno uro se je zopet ulilo. Vendar je bila dobra stvar ta, da taborniki pojejo in žvižgajo ne glede na to, kaj se dogaja, in ne dovolijo, da bi jih dež zmotil.  

Najprej je bila trava mokra, nato se je naredilo blato. Blato se je poglobilo, zgostilo, na koncu je postalo kot klej, da si komaj izvlačil noge iz njega. Kajti nebo se je odločilo preizkusiti tabornike, če so zvesti šestemu zakonu: Tabornik je veder, nasmejan in težave premaguje z dobro voljo. Izkušnjo so odlično prestali. Dobre volje ni nikoli zmanjkalo, nihče se ni pritoževal. Dež in blato sta bila izziva, ki so ju vsi sprejeli, kot bi se dogovorili. 

Bili so dobre volje in srečni in jaz sem bil ponosen nanje.  

Polona: Z Mojco sva ga po večernem programu na zletu v Prekmurju pospremili do prenočišča. Ko smo prišli do vrat, sva ga vprašali, če moramo k vratarju po ključ. On pa je počasi vzel ključ iz hlačnega žepa, se sklonil, dvignil predpražnik in »pobral ključ« od tam. Prav pobalinsko se je nasmehnil in rekel: »Tukaj je.« 

Taborništvo je del življenja: enkrat tabornik – vedno tabornik. Tako je celo življenje živel tudi Miloš, ki je taborništvo nosil v svojem srcu po celem svetu. 

Malus: Brez šale ali lene matematike: ko me je Miloš obiskal v Ugandi, mu je bilo 91 let … In ne, ni prišel v najetem avtomobilu na štirikolesni pogon in spal v hotelih s petimi zvezdicami, čeprav bi si to lahko zlahka privoščil. Prišel je kot preprost popotnik, nahrbtnikar. “Ponudite mu luksuzno banjo, pa se bo raje odločil za skodelico mrzle vode, češ da se bo že umil.” Tako nekako so se v Miloševi rodbini radi hihitali na račun njegove skromnosti. V svoji fleksibilnosti je šel v Ugandi predaleč in nam ni hotel utrujati s tem, kakšno hrano mu je zdravnik odsvetoval oziroma prepovedal; zaradi tega je imel kasneje v Evropi še nevšečnosti.  

Z Matjažem in Jakom se je Miloš podal na potovanje po Ugandi in bil navdušen nad tem, da je preizkusil vsa mogoča prevozna sredstva: kanu, kolo, motor, tovornjak (no, tu je kajpak sedel spredaj), minibus, avtobus, avtomobil, raft (na mirnejšem delu Nila).  

Miloš je bil kot zaklad, ki ga najdeš na dnu blatnega kanala.  

Miloš: V Hong Kongu sem se enkrat znašel v zagati. To je noro mesto. Moraš biti previden, na koga se obrneš. Prideta naproti dva mladeniča s skavtskim znakom, lilijo. Kitajca. Nagovoril sem ju in sta mi pomagala, kajti skavt pomaga vsakemu v sili. A še več kot pomoč je bilo vredno to, da sem se znašel med svojimi. Kajti taborniki smo del ogromne svetovne organizacije skavtskega gibanja. 28 milijonov nas je. Vseh narodov in ras – belih, rumenih, črnih. Vseh ver – hindujcev, budistov, kristjanov. In vsi smo bratje. 

 Blondi: Čeprav je Miloš redno objavljal svoje vtise na spletu in redno komuniciral preko maila, sem bil prijetno presenečen, ko sem na prvem obisku pri njem doma spoznal, da ima več sodobne opreme kot marsikateri veliko mlajši od njega. In z vso to elektroniko je spretno upravljal. Seveda je pogovor stekel tudi o uporabi elektronike v sodobnem življenju. Ena od prvih njegovih misli je bila, da nas je elektronika prehitela. “Nismo ji dorasli,” je rekel. “Včasih smo se na sestankih ali srečanjih pogovarjali in poslušali, danes pa vsak najprej potegne iz žepa telefon, ga postavi na mizo in čaka, da ga nekdo pokliče. Seveda se takoj oglasi, da vsem pokaže, da je pomemben. To je nespoštljivo, nevljudno,” je pristavil. “Še vedno se moramo poslušati in spoštovati.” 

Ja, veliko je bilo resnih pogovorov, seveda pa so bili tudi zabavni. In Miloš je bil vesel vsake šale, tudi na svoj račun. Na eni od čajank nam je polaskal in rekel, da je vesel, da ima toliko mlajših prijateljev. Jure je hitro pristavil, da, roko na srce, pri svojih 98 ima bolj težko starejše. 

Takšen je bil Miloš. Vedno vesel in veder, ko smo se srečali. Mi smo obogatili njegovo življenje, Miloš pa še veliko bolj naša. 

 Keti: Neko dopoldne pokliče Miloš in pove, da me čaka v preddverju moje službe. Pripotoval je iz Maribora, ker že dolgo nisva imela čajanke. Prijazna natakarica nama pripravi čaj, med nama pa se vname prepir, kdo bo plačal račun. “Jaz sem kavalir, kaj takih ne delajo več v teh časih?” pravi. Jaz mu ugovarjam: “Ti si prišel k meni na obisk.” Hudomušno se nasmeji in pravi: “Imaš s sabo kak dokument? Naj plača tisti, ki je starejši.” Natakarica se nama smeji in nama predlaga, da čaja kar odneseva. A midva se ne dava. “Velja, ampak štejejo meseci in ne leta,” odgovorim. Izmenjava si osebni izkaznici in ugotoviva, da imava rojstni dan na isti dan. To srečanje je poleg rednih čajank prineslo s sabo tudi skupno praznovanje rojstnih dni.  

Za njegov 99. rojstni dan se potiho postavimo v vrsto na vrtu pod njegovim oknom in mu zapojemo vse najboljše. Nagne se skozi okno in se smeji. “Ostanite, kjer ste, v teh letih je potrebno misliti na vsak korak.«  V rokah drži na vrv privezano vedro napolnjeno z dobrinami in pripomočki za piknik, ki jih spušča k nam, da nam ni potrebno večkrat po stopnicah okrog hiše.  

 Jure: Za devetimi gorami, za devetimi vodami leži dežela, kjer raste marsikaj, predvsem pa je dežela bogata z najboljšimi in najbolj cenjenimi čaji tega sveta! Kako vem? 

O krajih, življenju, doživetjih in ljudeh mi je govoril moder mož, Človek, tabornik, skavt, ki je samo v eno od svojih življenj strnil skoraj stoletje izkušenj in dogodivščin. 

Če si mu prisluhnil, nisi nikoli slišal le imena krajev, ki jih je Miloš Miović obiskal. Njegove zgodbe so bile tako iskrene, doživete in duhovite, marsikomu popolnoma neverjetne. 

Če si uspel vsaj za hip slediti njegovim mladostnim mislim in iskrivim pogledom, si razumel, kakšne gore je sposobno premikati tako veliko srce. V njegovi bližini sem čutil hvaležnost in majhnost. 

Zato so bili vsi trenutki z njim prekratki, zato so bile vse šalice asamskega črnega čaja z mlekom pri njem vedno premajhne. Morda nam zato nalašč nikoli ni čisto do konca povedal, kaj vse se je zgodilo v sanjski deželi Darjeeling. 

In kateri čaj je torej najboljši? Verjamem, da bi se z Milošem strinjala … Tisti, ki ga spiješ s prijateljem!  🙂 

Kave še vedno ne pijem, pravi čaj pa pogosto. Asamski je res dober, še posebej ker vonj prinese s sabo tudi zgodbe in anekdote, ki jih je pripovedoval Miloš …  

Miloš: Višek skavtskega življenja je bil poletni tabor. Pravijo: “Mladost je norost, čez potok skače, kjer je most.« Mi pa smo postavili most, saj to je višek skavtske tehnike. Na majhni jasi smo ga postavili, iz hlodov, kolov, vej, vrvi in špage. Potoka tam sicer ni bilo. Kaj češ. Ampak taka malenkost nas ne more zadržati. Ja, Baden Powell nas je naučil graditi mostove preko prepadov sovraštva, ki delijo ljudi, narode, rase, vere. Mi, taborniki, Baden Powllovi skavtje, del svetovnega pokreta, ki ga je on ustvaril, gradimo mostove med ljudmi in gradili jih bomo naprej.