»Ej, mi bi to naredili še trikrat boljše,« si ob raznih dogodkih za otroke in mladino, ki jih organizirajo različna društva, organizacije in podjetja, rečemo v Gorenjski območni organizaciji tabornikov (GOOT). Potem se pač lotimo in res pripravimo dogodivščine, ki jih udeleženci zlepa ne pozabijo.

Pa dajmo!

Tako smo leta 2015 organizirali prvi sestanek predstavnikov vseh gorenjskih rodov in se dogovorili, da bomo že svojim najmlajšim članom ponudili mega dogodek, kakršni so sicer dostopni le za popotnike in popotnice ali starejše. In leto pozneje smo se dejansko odpravili v bližino Bleda na GootJam, skupno taborjenje gorenjskih rodov, na katerem je taborilo preko 600 otrok in mladih prostovoljcev. Udeleženci in organizatorji smo bili iz devetih rodov, poleg tega so se nam v ekipi pridružili še malteški in ameriški skavti ter prostovoljci iz Srbije, Francije in Madžarske, na koncu pa se je zdelo, da smo vsi skupaj ena sama velika družina. Ob začetku priprav smo si seveda zastavili cilj povezovanja, medsebojnega spoznavanja, nismo pa si predstavljali, da bo resnično tako dobro uspelo.

Malo statistike nikoli ne škodi

Organizirali smo dve veliki organizacijski srečanji in kup manjših sestankov. Postavili smo preko 250 šotorov in 20 drugih objektov. Kuhinja je pripravila 18.000 obrokov, pojedli smo 16.000 kosov kruha, 1.200 litrov mleka, 50 kg lešnikovega namaza in več kot tono sadja. Porabili smo 950 rolic toaletnega papirja, kar je 26 km papirja (in točno razdalja med Bledom in Kranjem!). Porabili smo 15 litrov razkužila, čeprav koronavirus takrat še ni krojil naših življenj. GootJam radio je oddajal 50 ur programa, posneli so za 180 minut lastnega programa, večina je potekala v živo. O nas so poročale štiri TV-hiše, štiri časopisne hiše, imeli smo 27 radijskih javljanj na različnih postajah. Na spletni strani smo prikazali preko 66.000 strani, obiskalo pa jo je 2.400 različnih obiskovalcev. Opravili smo več kot 22.000 ur prostovoljskega dela, kar se po Zakonu o prostovoljstvu vrednoti na 250.000 evrov, to pa je kar petkrat več kot je bilo denarnega toka.

Tudi MČ se znajde v mednarodnem okolju

 Predvsem pa smo stkali nova prijateljstva in poznanstva. V varnem okolju svojih poznanih vodov so tako MČ-ji kot GG-ji spoznavali nove ljudi in z njimi delili svoja znanja in izkušnje. Ameriški skavt Jacob in trije malteški skavti so jih naučili nekaj iger in pesmi, ki so najbolj priljubljene v njihovih organizacijah. Ostalim tujim prostovoljcem, ki niso bili iz taborniških vod, pa so tudi najmlajši z veseljem pokazali, kako se pravilno zakuri ogenj, kako zavežemo vozel na rutico in kako postavimo bivak. Medvedki in čebelice že dovolj dobro govorijo angleško, da so se brez težav sporazumevali s tujci, sem in tja pa so jim na pomoč priskočili starejši. GG-ji in PP-ji iz vseh rodov so na GootJamu spoznali, kako drugačna in še bolj bogata je taborniška izkušnja, če se občasno odpraviš tudi izven domačega rodu. Ker nas je bilo tako veliko, smo si namreč lahko privoščili najrazličnejše delavnice in izlete, obiskala so nas društva, ki so nam pripravila športne dejavnosti, pripeljali so nam živali, postavili so nam celo planetarij in nam pokazali gasilsko in reševalno vozilo čisto od blizu.

Razširjena obzorja

Po koncu GootJama smo se vsi še bolj veselili vseh tekmovanj in izobraževanj na zvezni ravni, saj smo vedeli, da bomo tam srečali vse naše najljubše tabornike iz drugih rodov. Poleg tega so se udeleženci našega enkratnega gorenjskega zleta navdušeno udeležili vseslovenskega zleta in mednarodnih odprav – vsi so si namreč želeli še kdaj izkusiti veličastnost velikih mednarodnih dogodkov.

Zala in GootJam

Sama sem na GootJamu skrbela za stike z javnostmi. Vse dneve sem imela napolnjene z obiski novinarjev, klici, fotografiranjem in urejanjem spletnih kanalov. Svoje delo sem opravila tako kot celotna organizacijska ekipa – zelo dobro. In tako sem se nedolgo po tem znašla v izvršnem odboru Zveze tabornikov Slovenije v vlogi načelnice komisije za odnose z javnostmi. GootJam mi je odprl vrata do najvišjih položajev v slovenskem taborništvu in mi dal vedeti, v čem sem res dobra. Če si z najožjo organizacijsko ekipo ne bi rekli: »Mi bomo to naredili še bolje,« bi verjetno še naprej pač lektorirala taborniške zadeve in pomagala mlajšim generacijam v rodu. Tako pa sem dobila priliko, da sem razvijala svoje potenciale, se ogromno naučila, spoznala še več novih ljudi, na poti pridobila nekaj čudovitih prijateljev in s ponosom predala funkcijo mlajšim generacijam. Pa tudi te zmorejo in bodo naredile še trikrat bolje!

– Zala Šmid, načelnica za odnose ZTS z javnostmi v mandatnem obdobju 2018-2021


Deli s prijatelji, sodelavci in znanci