Sem tabornik. Taborništvo doživljam kot smernice življenja. Ni ravno vera, je pa religija. Enkrat vstopiš in si pečen. Čeprav v svojem rodu nisem več aktiven že več let, še vedno pobiram smeti po tleh, ko hodim naokrog. Občasno se počutim debilno, a večino časa se zdim samemu sebi blazen frajer, da to počnem. Ne stane me nič. Samo sklonim se, poberem in jo odnesem do smeti. Ne morem trdit, da bi to počel, če ne bi bil tabornik. Oboževal sem čistilne akcije, ko gledaš, kako se lepša okolica. Podobno sem doživljal samega sebe in taborništvo.
Taborniki so me na nek način začeli prvi čistiti. Brez olepšav ti povedo, kdo si in kaj si mislijo o tebi. Zame je bilo to osvežujoče in tudi rahlo frustrirajoče, a sem preživel. Pustijo ti biti to, kar si seveda, a ne pozabijo povedati tega, kar si mislijo. V prisegi sem obljubil, da bom sprejel duhovno resničnost in jo razvijal. Prvič so se z mano pogovarjali kot z odraslo osebo prav pri tabornikih, čeprav sem bil star 10 let. Na ograji sva sedela s starešino tabora in se pogovarjala o doživljanju sveta, dogodkov in ljudi okrog sebe. Ne bom priznal, da sva oba jokala, ker sva iskreno, transparentno govorila o svojih občutkih. Ni lahko, je pa osvobajajoče. Taborniki te sprejmejo takšnega, kot si, in ti pomagajo biti boljša verzija tega, kar že si.
Taborništva si brez tabornikov ne predstavljam. Ne bi šel kar sam v gozd in se igral tabornika. Taborništvo je prijateljstvo. So skoraj edini stik v leta, ki jih ni več, okno v časovni stroj, ki me vrne in spomni, kako je bilo in zakaj sem danes takšen, kot sem. Dostikrat pomislim, da sploh ne bi imel prijateljev, če ne bi imel tabornikov. Še bolj nenavadna ugotovite je, da teh ljudi ne bi imel za prijatelje, če ne bi bilo taborništva. Edina stvar, ki nas druži, so taborniki. Najbolj različni kalibri na kupu so taborniki. Začuda uspevajo v vseh pogojih. Nikoli se ne bi poročil. Pri tabornikih sem se štirikrat. Mogoče petkrat, a ne garantiram. Na Siciliji sem se poročil s skavtinjo iz Messine, taborili so z nami, pa sploh nisem znal italijansko. Halo? Kje dobiš takšno zgodbo razen pri tabornikih? Kje ti punca izbira šopek, ker se poročiš z drugo? To se ni zgodilo, ampak priznaj, da si pomislil, da pri tabornikih je to mogoče. Je pa bodoča punca delala “klwno” za poroko s takratno punco. Veš, če je punca tabornica, je 80 % možnosti, da je ok. V primeru, da ni, odstotki padejo na 60.
Pri tabornikih je mogoče kar koli. Pionirski objekti vseh vrst. Neznani leteči predmet, ladja, pomoli, stolpi. Taborjenja v tujini, pohodi, bivaki v gozdu le nekaj kilometrov stran od doma, izkušnja v glavi pa izvenzemljska. Prve nastope sem delal pri taborniki. Ob tabornem ognju. Vsak večer povezuješ točke. Preizkušaš šale. Ustvariš točko izraznega plesa, kjer narediš zgodbo drevesa od semena do jeseni, zorenja, odpadanja lista in prekrivanja z belo odejo zime. Tulek te spremlja na tolkalih. Ljudje to gledajo 15 minut in jim je čisto navadno, da ti to počneš. Največji peskovnik na svetu, kjer lahko preizkušaš nove stvari. Taborniki so razumni ljudje, ki dajejo priložnosti. Sam sem vstopil v tabornike z rdečo-rumeno rutko. Trenutno nosim okrog vratu vijolično. Spomnim se vseh prestopov. Spomni se vseh Žanov skozi obdobja. Nisem ponosen na vsakega Žana, na katerega se spomnim. Taborniki so me sprejeli v vseh različnih oblikah in stanjih. Na to sprejemanje vsega sem najbolj ponosen.
Taborniki in skavti oziroma natančneži — laični skavti in katoliški skavti oboji soustvarjamo boljši svet in vzgajamo mlade v Človeka z velikim č–jem. Katoliški skavti imajo še eno zgodbo zraven in specifično religijo. Taborniki pa sprejemamo vse. Čisto vse. To je plemenito. Eden izmed zakonov je — Tabornik je plemenit. Živim po načelu vseh dvanajstih zakonov. In sem veren. Verjamem v tabornika. Taborništvo je religija.
– Žan Papič
