Tudi letos smo zbirali zgodbe s taborjenj! Vsa taborniška društva smo pozvali, da pred, med in po taborjenju skrbno beležijo vse svoje prigode in jih nato delijo z nami. To zgodbo je zapisala Diana Podgoršek, članica Rodu Hudi potok iz Šmartnega ob Paki.
Dobro jutro! To je jutro, ko se znova odpravimo na taborjenje. Ampak samo redkim se zgodi, da to pomembno jutro doživijo dvakrat.
18. julij 2022
Dobro jutro! Tisto jutro, ki se ga veseliš celo leto, v resnici vse od dneva, ko zapuščaš poletni tabor. To je jutro, ko se znova odpravimo na taborjenje. Zbudim se spočit, čeprav v resnici nisem spal zares globoko. Tako pač je, ko si ves navdušen že večer prej in res ne želiš prespati budilke. Tokrat ni bilo potrebnih treh petminutnih dremežev. Tokrat je izjemoma pripravljen tudi že današnji outfit. Sveže oblečen si umijem zobe, skrbno seveda, a s stalno mislijo, da me navada ne zanese in ščetke ne pospravim k ogledalu, temveč jo shranim v toaletno torbo, ki jo kot zadnjo zapakiram na vrh prtljage. Potem zajtrk. Sledi manjše okrepčilo, saj me do zasluženega prvega kosila na taborjenju čaka še kar nekaj kilometrov in korakov. Ne pozabim tudi na skodelico kave. Najbrž zadnja takole v miru za nekaj časa. Pogled mi ukrade ura, ki že vztrajno leze proti sedmi. Na hitro pocrkljam še psa. Med nama ostane, da bom v resnici najbolj pogrešal njega. Vso prtljago zberem pri vratih. Na kavlju zraven me že čaka kroj. Še včeraj sem mamo uspel prepričati, da je polikala vse robove in našila našitke, ki so se celo leto valjali v žepu. Letos kroj visi na obešalniku, ki ga bom odnesel zraven. Sem vendarle postal RR, za katerega se spodobi, da je v jutranjem in večernem zboru vedno urejen. To spoznanje je povsem nova stopnička zame v moji taborniški karieri. In gremo. Mama me odloži na zbornem mestu, prišla sva v resnici precej zgodaj. Ampak nič zato. Me vsaj nihče ne vidi, ko jo stisnem v slovo in obljubim, da jo vendarle kaj pokličem. Običajno nisem zgoden človek. Prej se zgodi, da krepko zamudim. Zato sem toliko bolj ponosen nase, da bom lahko prvi pozdravil ne samo starešino rodu in vodnike, ampak tudi starše svojih članov voda. To pa je res odraz, v kako zrelega RR-ja* sem odrasel. Vzamem si minutko. Kako lepo jutro. Zamislim se, kako mi je v resnici žal, da rad poležim, da poleti zamudim vse te lepe prizore, ko prvi sončni žarki posvetijo izza hribovja. Pozornost mi potem hitro ukrade telefon. Imam še čas, da preberem prve novice dneva, preverim, kdo od prijateljev ima rojstni dan, ter pogledam objave na storyih, se seznanim s tem, kdo je na morju. Sam sem med dopustovanjem na morju v resnici pozabil na to, da bi doživetja in sončne zahode delil s prijatelji na socialnih omrežjih. Važno je, da spomin ostane meni. Hvalabogu je še svež, saj sem se zaradi taborjenja predčasno z morja vrnil ravno včeraj. In misli tavajo dokler mi pogleda zopet ne ukrade ura. Pet minut do sedmih? Sedaj pa mi postane čudno. Ali sem mogoče narobe prebral čas odhoda? V rodovi skupini na hitro poiščem zadnjo objavo, kjer jasno piše, da se dobimo ob 7. uri. Dobro, bom počakal še malo. Vseeno mi ne da miru. Kaj pa če sem na napačni lokaciji in bo avtobus odpeljal brez mene?
Zopet preverim. Tudi lokacija je prava. Tista običajna. Logično. Sklenem, da je najbolje, da pokličem starešino. Da ji malo v šali napnem, kako se ne spodobi, da vsi zamujajo. To sem si v resnici vedno želel.
Odklenem telefon, poiščem stik. Nakar mi v glavi preskoči – ali je pisalo, da je datum odhoda 18. ali 19.?
19. julij 2022
Dobro jutro! Tisto jutro, ki se ga veseliš celo leto, v resnici vse od dneva, ko zapuščaš poletni tabor. To je jutro, ko se znova odpravimo na taborjenje. Ampak danes pa zares.
*RR-ji oz. raziskovalci in raziskovalke so starostna skupina tabornikov med 21. in 27. letom starosti.
