Ena izmed stvari, ki jih imam rad pri tabornikih, je to, da marsikaj, o čemer med kakšnim deževnim dnem ali dolgočasno šolsko uro sanjarimo, tudi uresničimo. Toliko nas je in tako nori smo, da ni greh najti nekoga, ki bo s tabo sodeloval pri kakšni odbiti ideji – tako mi je nekega dne Domen Hauko zaupal svojo idejo o prehodu cele Slovenije iz Goričkega v Piran. Vprašal me je, če bi se podal na to avanturo. Nad zamislijo sem bil navdušen in sem se z veseljem odločil za ta podvig.
Bila sva tako zagnana, da sva pred poletjem skupaj tekla za kondicijo, načrtovala sva pot, zbirala opremo in nato 21. julija 2020 pripravljena stopila iz avta na madžarsko-slovenski meji. Poleg vse pohodniške opreme sva imela vsak še tri kilograme fotografske opreme, saj sva želela celotno pot še posneti. Prvih šest dni nama je družbo delal Boštjan, najin prijatelj in starešina našega rodu. Med hojo smo predebatirali vse, od preteklih dogodivščin, dogajanja pri tabornikih, pa do pojavov v jedrski fiziki. Po prvem prehojenem dnevu smo si na vrtu prijazne gospe skuhali odlično prvomajsko polento, posneli naše dogodivščine in se spravili v šotor. Besneča nevihta nam skorajda ni pustila spati, saj nas je bilo ves čas strah, da se bodo tanke palice, ki so držale šotor pokonci, zlomile nad nami. Preizkus narave smo preživeli in preostale noči so bile bolj mirne. Boštjan naju je pri Celju zaradi službenih obveznosti zapustil in naslednjo tretjino poti sva tako nadaljevala sama. Da sem lahko izkusil kopanje v Dreti, kjer so naši GG–ji imeli tabor leto prej, je Domen za vmesno točko na zemljevid postavil Gornji Grad. Ker sva do tiste točke nabrala že več kot 150 km, sva si ob reki privoščila poldnevni postanek za počitek in za sušenje drona, ki je zaradi neubogljivosti končal v vodi. Po desetih dneh sva prišla v Ljubljano, kjer sva noč prespala vsak v svoji topli domači postelji in pametneje napakirala nahrbtnike, da bi bila nadaljnja pot enostavnejša. Kljub tej izboljšavi sva bila na drugi polovici poti že bolj utrujena. Poleg družbe Ane, Urše in Maše, nama je motivacijsko mast na utrujene sklepe prilil še članek na neki spletni strani o najini poti, za katerega sploh nisva vedela. Fino se nama je zdelo tudi, da sva dobila priložnost, da sva se oglasila na Valu 202 in povedala to in ono o najinih dogodivščinah – vsekakor je bila to avantura epskih in radiodifuzijskih razsežnosti.
Po prehojenih 450 kilometrih in 18 dneh hoje sva izlet zaključila s skokom v morje na špici Piranskega polotoka. Poletnih počitnic ne bi mogla izkoristiti bolje. Ta izkušnja, ki mi bo za vedno ostala v spomnu, je tudi podlaga vsem še prihajajočim pustolovščinam, ki jih že nestrpno pričakujem.
– Žiga Debevc