Pot prostovoljca pri tabornikih sem začel na vodniškem tečaju RJZ. Tale vodniški tečaj je bil kar veliko časa moje najboljše taborjenje. Naš vodniški tečaj namreč poteka hkrati s taborom, kar pomeni, da moraš biti hkrati aktiven tečajnik, poleg tega pa že dajati dober zgled vsem mlajšim tabornikom, ki bodo enkrat stopili v velike čevlje. Nikoli ne bom pozabil, kako pridno je vod medvedkov in čebelic vsak večer čakal name, da jim pridem povedat zgodbico za lahko noč. To so tiste prve iskrice, ko začutiš, kako lahko prispevaš k vzgoji otrok. In ena zgodba medvedkom in čebelicam nikoli ni bila dovolj. Na tistem taborjenju sem bil tako utrujen, a poln znanja, spominov in novih prijateljstev, ki smo jih napletli v 10 dneh v Ribnem.
V izobraževanjih sem vedno našel priložnost zase in zato sem se le redko kakšnemu izognil. Verjetno so tudi mene morali kdaj prepričevati, da sem se kakšne zadeve udeležil, ampak če sedaj pogledam nazaj, mi nikoli ni bilo žal. Tudi s temeljnega tečaja za vodje sem odšel poln zgodb in izkušenj. Še danes se spomnim, da je bila tema pirati, verjetno bi znal zapeti še celotno himno tečaja ali pa vsaj refren. Tudi našega improbivaka na vrh sedežnice na Voglu se spomnim, ko smo uporabljali jeklene palice, ki so ležale v bližini, za prečko v bivaku. Da ne pozabim, da so nas spustili na gondolo za ceno le treh otroških kart za 6 ljudi. In ne le to, gospa z blagajne nas je prišla ven prosit, naj vendarle le sprejmemo to ponudbo, saj se ne moremo dogovoriti drugače. Stvari na koncu tudi malo uidejo iz glave, ampak tistega, kar storiš sam, ne pozabiš nikoli. Cilj tečajev za vodje (sedaj Wood Badge) je, da znanje uporabiš v lokalnem okolju in moj prvi večji projekt je bil območni mnogoboj. Mentorji in načelniki so me spraševali, kaj boš dodal svojega, na kak način boš ti doprinesel k temu projektu, kaj bo obstajalo, kar prej ni? Po dolgih premislekih je bil odgovor na to, da bo dogodek dvodnevnem, da lahko otroci prespijo, doživijo skupen večerni program, hkrati pa imajo dovolj časa, da pokažejo vse svoje taborniško znanje. In to je pri nas še danes dvodnevna akcija.
Wood Badge tečaj je predstavljal naslednji večji mejnik v moji taborniški karieri. Tudi tukaj sem si bolj zapomnil temo tečaja – pekarno in potem šele po dolgem razmisleku ugotovim, katero leto se je pisalo. Za nas se takrat ni začel v Bohinju, temveč že v Ljubljani, kjer smo dobili prav posebna navodila. No, če bi jih podrobno prebrali in upoštevali, bi bilo verjetno malo drugače, pa smo seveda naredili vse po svoje. Mentorji so bili malo začudeni, ampak kaj moreš … Še dan danes, ko na stvari gledam skozi oči nekoga, ki znanje predaja naprej, vsaki generaciji tečajnikov povem, da se lahko predavatelji in mentorji še tako pripravimo, ampak da je tečaj odvisen od njih in se jim zahvalim za to, da so ga soustvarjali. In po pravici povedano, so tu večinoma na vrsti solze sreče. Kakšno dobro taborjenje, tečaj ali drug dogodek pa se je kdaj že končal brez objemov, zahval in kakšne solzice?
Taborniki izobražujemo skozi izkušnje in ravno to je tisto, kjer se razlikujemo od šolskega sistema in to je tisto, kar nas dela drugačne, boljše. Učimo se stvari, ki nam pridejo prav na vsakem koraku. V zadnjih letih sem tudi asistent na fakulteti in vidim, kje so moje prednosti zaradi tega, ker sem se “šolal” tudi pri tabornikih. Kako postavljati vprašanja, na kaj biti pozoren in kako pristopiti do študentov. Vse to so mi dali taborniki.
Vedno si bom zapomnil zanimivih in odštekanih izkušenj s tečajev – kot udeleženec ali kot mentor in še dan danes se mi zdi zanimivo, kako se mentorji na Wood Badgu pogovarjamo o preteklih letih po temah (rdečih nitih) in ne o letnicah – ostajajo spomini in ne številke.
Jaz sem večino izobraževanj že dal skozi. Sedaj je moja naloga, da za vse vas zagotovim prostor, kjer se boste lahko skozi izkušnje izobraževali za svojo vlogo v taborniški organizaciji.
– Žiga Gregorin, načelnik za vzgojo, izobraževanje in delo z odraslimi