Moja taborniška pot se je začela v rodu Dobre volje ob koncu osnovne šole. Taborniška pot me je peljala skozi vse funkcije od vodnika, načelnika čete, potem načelnika rodu Dveh rek, starešine rodu in do načelnika ZTS za odnose z javnostjo. Ker sem bil že po naravi bolj “likovno” navdahnjen, vsaj tako so mi vedno pravili, sem že zgodaj na svoji taborniški poti skrbel za razne taborniške oglasne deske, urejanje rodovih kronik, rodov časopis ipd.
Z revijo Tabor sem se srečal prvič v osemdesetih. Z njo me se seznanil Frane, ki sem ga spoznal na propagandnem tečaju za rodove propagandiste v gozdni šoli. Povabil me je, če bi sodeloval pri delu uredništva Tabora in z veseljem sem se odzval povabilu.
V začetku sem bil pri reviji zadolžen za razne ilustracije in mašila med stolpci. Eno leto sem celo risal strip o skavtu Petru, po predlogi Frana Milčinskega, vmes pa sem napisal tudi kak članek.
Revijo se je takrat delala še zelo “na roke”. Prispevki so bili pripravljeni na pisalni stroj ali pa napisani ročno. To so potem pri časopisni hiši Delo pretipkali na fotostavni stroj, v širini stolcev “ogledala” strani v reviji. Takratni tehnični urednik, je nato vsako stran posebej postavil tako, da je na “ogledalo” postavil stolpce iz fotostavnega stroja in vmes prilepil fotografije, ilustracije in mašila. Tako delo je trajalo dan ali dva kar v prostorih zveze.
Ko sem v devedesetih tehnično urejanje Tabora ali “postavljanje”, kakor danes temu rečemo, prevzel jaz, smo prešli na računalnisko postavljenje. To je privedlo do bolj oblikovno razgibane revije, ker so programi omogočali več možnosti vstavljanja slik, ilustracij, imeli smo večji nabor pisav in lažje je bilo urejanje strani. Kvaliteta tiska pa je bila slabša, ker smo zaradi stroškov izpustili fotostavni stroj, ki je imel večjo ločljivost kot tedanji prvi laserski tiskalniki. Revijo smo natisnili na paus papir in takega nesli na osvetljevalni stroj, kjer so potem osvetlili tiskarske plošče za tiskarski stroj.
Seveda so bile s pausom vedno težave. Najprej črke nisi bile dovolj ostre, potem smo strani natisnili zrcalno, tako, da debelina pausa ni vplivala na ostrino črk in posprejali s posebnim sprejem, ki je črke malo zmehčal. In ker je šel razvoj na tem področju zelo hitro, smo kmalu revijo namesto tiskanja na paus v laserskih tiskalnikih nosili na osvetljevalne stroje, ki so imeli veliko večjo ločljivost in tam je revija spet pridobila na kvaliteti tiska.
Revija Tabor je šla v teh letih skozi veliko različnih oblikovanj, spreminjal se se logo revije, načini tiska od enobarvnega do dvo barvnega, do nekaj barvnih strani in nekaj dvo barvnih ter na koncu do barvnih strani cele revije. Vse skupaj je bilo velikokrat odvisno od denarja, ki je bil na voljo za pripravo prispevkov, oblikovanje in tisk revije. Tabor je bil v tistih časih revija, ki jo niso dobili vsi člani s plačano članarino, temveč jo je bilo potrebno naročiti. Za naročnike pa se je bilo potrebno boriti tudi z raznimi marketinškimi akcijami. Spomnim se, da smo eno leto v akciji “pridobi čim več naročnikov”, celo podarili gorko kolo.
V vseh teh letih od kar sodelujem pri oblikovanju in izdelavi revije smo zamenjali veliko urednikov, oblikovalcev revije, piscev člankov, ilustratorjev in vsi so se pri tem veliko naučili, nekateri so nadaljevali v novinarskem poklicu, nekateri v marketingu, oblikovanju in drugi so postali raziskovalci, ali pa so ubrali čisto drugačno pot, a jim je izkušnja pri tem delu pomagala pri nadaljnji poti.
Tabor pa ni bil edino področje pri katerem sem sodeloval. Oblikoval in postavil sem tudi veliko število taborniških priročnikov, za nekatere sem prispeval tudi ilustracije, v času ko sem bil načelnik ZTS za odnose z javnostjo pa tudi prvo celostno grafično podobo ZTS po vstopu v WOSM. Ker pa sem bil tudi malo informatika sem za zvezo izdelal tudi prve računalniške aplikacije ali “app” kot se danes temu rado reče, za vodenje naročnikov na revijo Tabor, vodenje članstva ZTS in spremljanje plačevanja članarine ter program za vodenje rodovih, področnih in republiških mnogobojev. Programi so bili izdelani za osebne računalnike še v času, ko je na računalnikh kraljeval DOS in “windowsov” še ni bilo nikjer videti. V letu 1996 pa tudi prvo spletno stran Zveze tabornikov Slovenije. Ja takrat smo taborniki dobili prvi dostop do interneta, če ne omenjam elektronskih oglasnih desk (ang. Buletin Board System) leto poprej.
Ko sedaj pomislim nazaj, kako sem postavljal revijo v časih, ko računalniki še niso bili tako močni in programi ne tako uporabni, je še sreča, da je revija sploh izšla vsak mesec. Revija se je “finiširala” vedno zadnji trenutek, v nedeljo zvečer. Urednik je dobil natisnjen izvod revije in je popravke zapisal kar na natisnjen izvod. Takrat še ni bilo pdf-jev in ne pošiljanja po e-pošti ali kako drugače. Zato je popravke prenašal od mene do urednika in nazaj kar Frane. Popravke sem vnesel v program in upal, de se ne bo kje zataknilo. Pa se je, velikokrat. Največkrat tik pred koncem, ko je bilo potrebno natisniti revijo na paus papir. Največkrat je odletel program za postavljanje, in seveda ravno tistih nekaj zadnjih popravkov nisem shranil. Takrat se je delalo v programu PageMaker in ta ni znal samodejno sproti shranjevati, in potem sem “tolkel” nočno, včasih tudi do treh zjutraj, da sem še enkrat vnesel vse popravke, natisnil pripravljeno revijo na svoj tiskalnik na paus, da je šla še pravočasno v tiskarno.
Računalniki in programi so postali v nadaljnjih letih hudo pametni in samostojni, pa kljub temu se kdaj zgodi, da gre še kaj narobe. Ampak z dobro ekipo je vse mogoče.
– Igor Bizjak – Bizi
Vir fotografij: osebni arhiv pisca zgodbe
