V mojem življenju je malo spominov, ki niso povezani s taborništvom. Prvega taborjenja sem se udeležila v 1. razredu in že drugi dan mislila, da bo to tudi moje zadnje. Imela sem grozno domotožje. Vendar ko so prišli na obisk starši, ni bilo nobenih možnosti, da grem domov. In ljubezen je bila rojena.
K tabornikom sem začela nato jeseni hoditi v (takrat še) odredu XIV. divizije, ki se je nato priključil k rodu XI. SNOUB. Moj prvi vodnik je bil Crga, prvi vod pa vod Belih labodov. Kot gozdovnice smo dobile novega vodnika, nekaj deklet je zapustilo tabornike. Vendar je sredica ostala in skupaj smo se nato udeležile vodniškega tečaja. V srednji šoli sem dobila svoj vod medvedkov in čebelic, ki sem ga vodila do odhoda na študij v Ljubljano štiri leta kasneje. Poleg tega sem imela privilegij postati del na novo ustanovljenega kluba PP, s katerim smo ustvarjali nepozabne taborniške zgodbe. To je bila dobra odskočna deska in motivacijska vrvica, ki nas je vlekla skozi najbolj delikatna najstniška leta in nam omogočala rast in vztrajanje tudi takrat, ko bi raje počeli kaj drugega. Tako sem se leta 1997 udeležila specialističnega tečaja topografije in orientacije, isto poletje pa smo se kot klub udeležili tudi zleta v Velenju. Sledila sta oba inštruktorska tečaja in začetek študija arheologije v Ljubljani.
Čez vikende sem se rada vračala domov v Maribor in se udeleževala večine rodovih taborniških akcij, nekatere od njih sem tudi sama vodila. Ko smo se na območju odločili narediti vodniški tečaj, sem se pridružila timu – prvo leto kot kanarček, naslednje leto pa kot mentorica. V rodu pa sem v tistem času postala vodja Zimskega orientacijskega tekmovanja.
Ker sem vmes začela delati na arheoloških terenih, sem mislila, da se bo moja taborniška pot počasi zaključila, saj sem zaradi delavnika, ki je večkrat vključeval tudi delo ob sobotah, vedno manj hodila domov. Vendar je imelo življenje drugačne načrte in po spletu okoliščin sem se leta 2010 znašla v timu Šole za vodje.
Od tu se je moja taborniška pot odvijala kar sama. Po dveh letih opravljanja funkcije mentorice na tečaju za vodje sem se leta 2012 udeležila tečaja za Assistant Leader Trainer (ALT) in isto leto postala vodja tečaja za vodje taborniških enot, leto kasneje pa še vodja šole za vodje in posledično del KVIDO ekipe. Leta 2014 sem sprejela tudi izziv in postala del tima za organizacijo tečaja ALT.
Da se moje taborniško udejstvovanje ne bi končalo pri izobraževanju, sem vmes sprejela povabilo in postala načelnica Mariborskega (kasneje Podravskega) območja, kasneje pa sem postala tudi starešina našega rodu, kar je bila neke vrste predpriprava za kasnejšo pomembnejšo odločitev.
Leta 2015 sem pristala na do takrat najzahtevnejšo nalogo – da postanem vodja organizacijskega odbora 15. Zleta ZTS. Že jeseni se je tako pričelo zahtevno delo: iskanje pravih ljudi, vzpostavitev hierarhije, bdenje nad programskim in logističnim delom, PR-jem, financami, sponzorji. Organizacija je tekla, prijave so prišle in kar nismo mogli verjeti, kako dobro je bila stvar zastavljena. Naše delo je obrodilo sadove, ko se nas je avgusta 2017 zbralo 1000 na tistem velenjskem travniku.
Vse moje funkcije in naloge so bile vedno povezane s prevzemanjem odgovornosti. In ko sama gledam to svojo taborniško pot, ugotavljam, da je bilo to prenašanje odgovornosti tako, kot bi moralo vedno biti – postopno, od manjšega k večjemu, od lažjih nalog do težjih in bolj odgovornih. Sprejemanje odgovornosti je seveda nekaj, kar ne pride kar samo od sebe. Največkrat nam pri tem pomaga navezanost na projekt in občutek, da moramo stvar za druge speljati dobro. Da to delamo prostovoljsko in tako mladi – v tem smo taborniki res posebni in prav zato gojim tako globoko spoštovanje do vseh, ki se lotevajo različnih projektov v taborniških vodah.
V času zleta sva se z Jernejem Stritihom začela pogovarjati o njegovem nasledstvu. Ker je bil to zame zelo naporen čas, sva se dogovorila, da se slišiva čez tri leta. In tako je tudi bilo. Zdaj sem tukaj, na najodgovornejši funkciji v naši organizaciji, opremljena z znanjem in izkušnjami, prijatelji, ki me podpirajo in mi pomagajo, ter železno voljo, za katero upam, da ne pojenja hitro.
— Jasna Vinder, novoizvoljena starešina ZTS v mandatu 2021—2024
