Erasmus+: Taborništvo za vse

Ko govorimo o inkluziji ali vključevanju posameznikov z manj priložnostmi v taborniško organizacijo, pogosto razmišljamo o nečem novem oz. o dodatnih dejavnostih, ki jih je treba priključiti obstoječemu programu. Pravzaprav gre samo za spremembo v mišljenju – moramo se zavedati, da smo vsi del družbe in da smo si med seboj tako ali drugače različni. Ena izmed osnovnih potreb vsakega posameznika je, da se med ljudmi počuti varno in sprejeto.   

Šestdnevno izobraževanje v Bohinju

Glavna aktivnost projekta je bilo šestdnevno izobraževanje v Gozdni šoli Bohinj, ki se ga je udeležilo 30 taborniških prostovoljcev (20 iz Slovenije in 10 iz Srbije). Z vsebinami smo se osredotočili na ciljne skupine ljudi s “skritimi” ovirami, s katerimi se v taborništvu najpogosteje srečujemo. Ponavadi te otroke ali prostovoljce poimenujemo kot “problematični“ posamezniki, brez zavedanja, kaj vse se lahko dogaja v ozadju.

Za izvedbo delavnic smo se obrnili na organizacije ter predavatelje, ki se profesionalno ukvarjajo z omenjenimi področji. Pri delu so izhajali iz praktičnih izkušenj in jih dodatno podkrepili s strokovnim znanjem.

Vsi udeleženci so ob pomoči svojega mentorja načrtovali tudi osebni projekt, s katerim so usvojeno znanje implementirali v praksi in inkluzivno razmišljanje širili še v svojem lokalnem okolju ali na nacionalni ravni.

Vsebinski sklopi izobraževanja so bili sledeči:

• ABC inkluzije,
• pomen nespodbudnega okolja,
• neprimerno vedenje,
• nasilje in zlorabe,
• nevrorazličnost,
• osebe s posebnimi potrebami,
• duševno zdravje in motnje duševnega zdravja,
• psihološka prva pomoč,
• skrb zase in tehnike sproščanja,
• izmenjava praks,
• in načrtovanje osebnih projektov.

Nadaljevalni vikend

Konec poletja smo se po nekaj mesecih ponovno srečali na Nadaljevalnem vikendu. S programom smo izhajali iz potreb naših udeležencev in se dodatno poglobili v vsebine, ki so jih izbrali. Zaradi že usvojenega znanja smo se lažje osredotočili na praktične primere in udeležencem omogočili, da so se sami preizkusili v razvijanju veščin aktivnega poslušanja ter vodenja svetovalnih pogovorov z osebo, ki izraža stisko. Zaradi poletja, polnega naravnih nesreč, smo del programa namenili procesu soočanja s travmatičnimi izkušnjami in kaj vse doživlja posameznik v procesu žalovanja.

Projekt so močno zaznamovale organizacije, s katerimi smo sodelovali. Predavateljice z Univerze Sigmunda Freuda so pripravile delavnice s področja duševnega zdravja, kakšen vpliv ima nespodbudno okolje na razvoj otroka, razumevanje in prepoznavanje čustev, kako nuditi psihološko prvo pomoč nekomu v stiski ter kako ob vsem tem poskrbeti zase in se izogniti izgorelosti.

Prostovoljke iz Društva SOS telefon so predstavile družbeno problematiko nasilja – kako prepoznati nasilje, različne oblike nasilja, kako ukrepati, kaj je krog nasilja in zakaj je nekaterim žrtvam težko o vsem tem spregovoriti. Skupaj smo se učili tehnik, kako pristopiti do nekoga v stiski in voditi svetovalni pogovor.

Iz Društva za nenasilno komunikacijo so nas še dodatno podkrepili s praktičnimi primeri in se osredotočili na pomen nenasilne komunikacije. Za naše udeležence so priskrbeli priročnik Smernice za delo z otroki, ki doživljajo zanemarjanje in/ali nasilje.

InPlaninec je organizacija, s katero že od leta 2020 sodelujemo v sklopu inkluzijskih pohodov. Predstavili so nam opremo, s katero zagotovijo, da lahko vsak posameznik osvoji slovenske vrhove. Naučili smo se pravilnega vodenja slepih in slabovidnih ter se preizkusili v vožnji invalidskih vozičkov. Pridružili so se nam tudi posamezniki, ki so v sklopu žive knjižnice iz lastnih izkušenj govorili o svojih ovirah. Zaradi omogočenega stika z marginaliziranimi skupinami smo lahko vsi prisotni razbili marsikatere stereotipe.

Vsebinski sklopi vikenda so bili sledeči:

• predstavitev osebnih projektov,
• vodenje svetovalnega pogovora,
• razumevanje in prepoznavanje čustev,
• in proces žalovanja ter soočanje s travmatičnimi izkušnjami.

Priročnik Taborništvo za vse

Ob pomoči omenjenih organizacij smo v sklopu projekta spisali še priročnik za naše prostovoljce. Vse obravnavane vsebine smo razširili in podkrepili z aktualnimi pedagoškimi in psihološkimi teorijami, ki utemeljujejo, zakaj je za posameznika pomembno varno okolje. Priročnik je sestavljen iz splošnega pregleda obravnavanih vsebin z izobraževanja, pristopov do posamezne skupine oseb z manj priložnostmi oz. prilagoditve za taborniške aktivnosti.

En del je tudi bolj praktično usmerjen s tehnikami in aktivnostmi za razvijanje čustvene inteligence, soočanje s stresom, vodenje svetovalnih pogovorov in vajami čuječnosti. Na koncu je priložen še seznam knjig, serij, filmov, slikanic, videoposnetkov ali drugih virov, s katerimi lahko naši prostovoljci in člani razširijo svoje znanje o določenem področju.

Ustvarjanje varnega okolja

Marsikatere obravnavane vsebine so bile emocionalno in psihično zahtevne, zato smo skozi celotni projekt aktivno skrbeli za ustvarjanje varnega, sprejemajočega prostora in dobrega vzdušja med udeleženci.

• Mentorica iz organizacijske ekipe je opravljala vlogo zaupnika oz. listening ear in nudila psihosocialno pomoč vsakemu posamezniku, ki je pristopil do nje.
• V enem štabnem šotoru smo uredili varni kotiček iz različnih blazin in vreč za sedenje. Za boljše vzdušje smo prostor okrasili z barvnimi lučkami in lampijončki, odejami in vzglavniki. Sem so zahajali posamezniki, ko so potrebovali odklop od skupine in v domače urejenem okolju preživljali čas zase.
• Vsak večer smo po zaključenih predavanjih povabili udeležence v krog zaupanja oz. intervizijo. Tam je lahko vsak posameznik izrazil, kar je nosil v sebi, katere vsebine so bile zanj še posebej težke, podelili so, s kakšnimi stiskami so se že soočili, itn. Skozi razbremenilni pogovor se je zaupanje med vsemi prisotnimi še dodatno okrepilo.
• Želeli smo poskrbeti, da so vsi udeleženci slišani, zato smo nastavili škatlico predlogov. Zapisane predloge smo upoštevali in po potrebi prilagodili proces izobraževanja.
• Hišo smo oblepili s pozitivnimi sporočilci, da smo na vsakem koraku prebrali spodbudne besede in si s tem polepšali dan.
• Bili smo strpni, odprti in spoštljivi do vsakega posameznika. Sprejemali smo različna mnenja in spodbujali iskrenost. Vsakič, ko je nekdo spregovorili o lastnih čustvih, stiskah ali težkih situacijah iz preteklosti, smo to sprejeli z veliko mero sprejemanja.
• Vsak dan smo si podelili ogromno objemov.

Za konec bi priložili še nekaj besed naših udeležencev in udeleženk:

“Taborniško gledano je bil to najvarnejši prostor, v katerem sem kdaj bila. Ker so mi vsi ljudje omogočili, da sem bila jaz jaz, ranljiva in aktivna, z vso možno podporo in toplino.”

“O inkluziji nikoli nisem razmišljal kot o nečem, kar je nujno za vse. Nekako sem vedno iskal nekoga ‘posebnega’, kar nikoli niti ni bilo potrebno.”

“Bila sem ponosna nase za odprtost glede tem, ki so me v življenju strašile, in res sem hvaležna za to, ker se mi zdi, da bom zaradi tega postala boljša oseba – na tem usposabljanju sem lahko odprla oči in videla širšo sliko. Vsaka oseba na usposabljanju je izžarevala energijo petih ljudi in povezave, ki smo jih ustvarili, so mi pogrele srce. Smejati se z vsemi tako lahkotno je bilo neverjetno.”

“Tu sem se po dolgem času počutil najbolj jaz. Ker smo imeli prostor, da se izražamo brez obsojanja, in ker nas ni bilo strah pokazati svojih pravih barv.”

“… samo ko vidim tako motivirane ljudi, pripravljene na učenje in odprtega duha, razumem, da vsi bijemo drugačno bitko, vendar poskušamo priti do istega cilja. To je okolje, v katerem lahko resnično nekaj spremenite.”

“Hvala vsem za to! Na usposabljanju ste ustvarili varno in podporno okolje, ki ga bom pogrešal. Resnično ste me spremenili in mi pomagali h koraku do verzije sebe, ki bo boljša zame in za druge. Naredili ste veliko, pozitivno spremembo in to šteje največ!”

Nedvomno smo s projektom naredili korak k strpnejši in bolj ljubeči družbi. Upamo, da bodo udeleženci pridobljene izkušnje ohranili v spominu in svojo iskrico delili še naprej – tako v taborniškem kot osebnem življenju.